26. dec. 2013

Krik ob iskanju opore

Ko človek prebira dandanašnje slovenske medije, se mu lahko kaj milo stori. Namreč, dobro se prodajajo atrakcije, ki nam ne zbujajo optimizma. Zdi se nam, kot da so dejanja, ki se zgodijo nekje na negativnem robu verjetnega tista prava, ki jih moramo v življenju poznati, za katera moramo imeti svoje mnenje, če ne kar trdno zavestno opredelitev, oziroma tista ob katerih se naše osebno življenje vsekakor mora zavrteti. Da je vrtenje okrog ekscentrične osi smiselno, in še več-kot-nujno v današnjem svetu, nas dodobra prepričajo še komentatorji, bodisi uradni s svojim prispevkom na uokvirjeno poudarjeni podlagi, še bolj pogosto pa neuradno anonimni spletni stihokovci, kjer je število komentarjev gotovo že kakšen matematik vzporedil z velikostjo odklonskega kota od vrtilne osi vsakodnevnega življenja. Kam se vrtimo, so napovedovali že občudovani predhodniki, namreč, vrtinec so vidli čolnarji dereč, al´ Uršike videl nobeden ni več.
Vendar vse kaže, da se napovedi po dobrem stoletju in pol še nočejo uresničiti. Da namreč človek prebira dandanašnje medije, recimo čas-o-pise, je že nekako prav, in nekako v skladu s sledenjem času, v katerega smo postavljeni. A! Današnje medije je treba brati med vrsticami! Treba je postati dobesedno slep in gluh za tisto, kar kažejo črke in besede. Bistvo je namreč skrito, pa ne iz neznanja, in ne načrtno in sploh ne iz nasportovanja dobremu ali celo iz kakšne hudobije. Ne. Skrito je, ker je to imanentna lastnost vsakega pisanja! Ne moreš ji uiti, če pišeš ali bereš. Kdor bere, res bere, tisti ve. In kdor piše, prav tako.
No, in kaj piše med vrsticami danadanašnjih čas-o-pisov? Vse skupaj je en sam klic, če ne krik, po opori. Kot otroci iščemo nekaj izgubljenega (pa ni nujno, da je res izgubljeno), nekaj trdnega (pa ni nujno, da ne stojimo na trdnih tleh), nekaj zanesljivega (pa spet ni nujno, da ni to, kar mislimo in smo, dejansko zelo zanesljivo). Gre le za krik, ker smo se usmerili v črke in besede, pozabili pa smo na tisto, kar je vmes, kar je itak vmes, če to hočemo ali ne, ker ni odvisno od naših čustev ali razuma, niti od trme ali volje.
Besede so več kot besede.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/o-casu-brez-novic.html