Sporazumevanje med osebki je ena od pomembnih lastnosti, ki označuje življenje. Poteka na različne načine, lahko kemijsko - poznano že pri enoceličarjih, vidno - na primer s spreminjanjem barv pri nekaterih mehkužcih, gibno - na primer tresenje pri mnogih žuželkah in pajkovich, najbolj pa poznamo zvočno, ki ga v smislu antropocentrične miselnosti proglašamo za najbolj naprednega. Poznamo tudi sporazumevanje med rastlinami, ki je predvsem izrazito pri procesih osemenjevanja oziroma oplojevanja.
Človek se sicer sporazumeva na vse načine, vendar je v kulturnem razvoju družbe zvok močno prevladal. pravzaprav je kulturni razvoj očitno kar neposredno povezan (ali kar enak) z razvojem abstraktnega mišljenja in z njim abstrakcije uporabe zvokov. Dodaten kulturni premik predstavlja izum abstraktnega zapisa in možnost branja tega zapisa, kar sicer pri nekaterih oblikah kemijskega sporazumevanja ni nič neobičajnega (pomislimo na označevanje območja z urinom pri zvereh).
Spoznavanja oblik zapisov drugih osebkov je pri mnogih živalskih vrstah, kot réčemo, nagonsko. A zdi se, da se je mladičem večino dražljajev vseeno treba nekako naučiti. Ljudje se tako moramo naučiti tudi brati in pisati.
Seveda obstajajo metode, kako se to stori, in pri latinici nekako izstopata dve, učenje iz besed in učenje iz črk. Danes prevladuje prva, ko se otrok uči najprej celih besed in potem posamezne črke, še pred desetletji pa so čitanke najprej učile črke. Vsekakor imata obe metodi namen, da človeškemu mladiču v živčni sistem vsidrata avtomatizem abstrakcije, da torej sčasoma pozabi (dobesedno odmisli oziroma od-zavesti) črke in besede, in se osredotoči na pomen. Pri obeh metodah je naslednja stopnja medsebojno povezovanje pojmov v smiselno (ali nesmiselno) celoto, torej v stavek ali poved. Branje. Tu pa manjka izjemno pomemben člen, ki ga večina učiteljev izpusti. DIHANJE. Pa vendar je čisto preprosto. Namreč, stavki imajo črke oz. besede in ločila. In pogosta napaka je, da otroci ne vzamejo kot abstrakcijo le črk in besed, ampak tudi ločila. Ločila pa so orodje, pravzaprav veliko kasnejši izum kot črke same, po svojem smislu pa popolnoma primitivno orodje, ki pomaga pri branju in razumevanju. V primarnem govoru jih uporabljamo po naravni poti, pri sekundarnem govoru, torej branju besedil drugih, pa se mnogim zatika.
Povejte otrokom, da so ločila zelo preprosta reč, bolj kot črke in besede, in da imajo svoj pomen predvsem v tem, da ločijo in hkrati smiselno povežejo pomen posameznih delov stavka. Ne učite jih suhoparno, da morajo ločila upoštevati, ampak preprosto jim povejte, naj z ločili dihajo, kot dihajo pri vsakdanjem govoru.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vdih.html