Slovenci sebe že tradicionalno nazivamo hlapci. To nam je vcepil I.C, ampak ne zaradi sebe, ampak zaradi svojega težavnega odnosa s starši - oziroma z očetom, ki bi ga nujno potreboval, pa se mu je umaknil, in materjo, ki bi ga nujno potrebovala, a mu je to preveč nazorno pokazala - sicer pa mu je formalno dala popolnoma proste roke (kaj ji je pa drugega ostalo).
Hlapci torej, rojeni in proti smrti plazeči, vpije I.C. v mnogih svojih delih.
A zdi se, da je v tem našem hlapčevstvu nekaj nadutosti. Zdi se, da je hlapec neka pohvala, neka samohvala. Zdi se, kot da smo ponosni (v bistvu to ni ponos), da smo hlapci. Poglejmo sedanje gospodarstvo. Mnogi, ki se razumejo na gospodarstvo se jezijo, da tako nesrečno zadržujemo lastniške deleže, t.i. državni srebrnino. Dejansko morda nihče več verjetno ne ve, koliko ni to srebro že oksidiralo (pokaže se pri prodajah kakšnih delnic oz. podjetij ...). nekateri se čudijo, da v tujini nič ne vlagamo, da ne vlagajo vsaj tisti, ki so, kot rečemo, nakradli (ne, ne vlagajo, samo nalagajo v skrivne banke...). Drugi tarnajo, da iz tujine nihče noče vlagati pri nas. Spet drugim se zdi, da je trg zablokiran navzven in navznoter. Spet tretji trdno vztrajajo, da moramo vse zadržati zase, da moramo samo sebi dajati delo in samo sebi izvajanje projektov in samo sebi denar, ki ga zaslužimo in samo sebi denar, ki nam ga da država, in samo sebi denar, ki ga dobimo iz EU ali Svetovne banki, in samo sebi, sebi, sebi. Nekateri res kar konretno sebi, večina pa posredno sebi: na primer javne razpise omejujejo na domači trg in s tem na eni strani slabijo kakovost možnega izdelka, na drugi pa vidno zavirajo izmenjavo znanja. Škoda. Namreč tudi naši ponudniki so potem v tujini na povprečnem trgu pogosto nezaželeni (to seveda ne velja za vrhunske zvezde, ki so razred zase).
Smisel združene Evrope je prost pretok kapitala, ljudi, znanja, izmenjava materialnih in duhovnih dobrin. Ne moreš samo dobivati, ne moreč biti osamelec, ki ga "morajo" "reveža", "hlapca" vsi podpirati, jaz pa pri sebi delam, "hlapčujem", kakor hočem. Na moremo se delati hlapce, hkrati pa "ponosno" braniti svoje. Sebe, sebe, sebe ... Čemu, kam? V blatni dol, v blatni jarek?
Dolga pot je do zavedanja, ko bomo razumeli resnost partnerstva in dejstvo, da je v zdravem ekonomskem partnerstvu 1 in 1 bistveno več kot 2.