Včasih je krivdo nemogoče pripisati določenemu človeku. Take krivde imajo posebno lastnost, da sploh niso krivde, ampak neko stanje, ki ga človek z danes običajno percepcijo težko doumeva, ali sploh ne. Zavedamo se sicer, da je stanje je drugačno, da je nekaj "narobe", da se nekaj dogaja, kar nam ni doumljivo, in da je hkrati lahko strahotno hudo, da človeku obstanejo besede in celo misli. Zdi se kot da tako stanje "krivde" ni stanje tega sveta, ampak nečesa od zunaj.In to zunaj je ravno tisto, čemur z najboljšim približkom rečemo
odnos, ravno tisti pozabljen, odnotranjen del sveta, ki nam ga je
"običajni svet" stvari dobesedno povozil, dobesedno skril pred vsakodnevno zavestjo.
Pred leti smo spremljali tragedijo bolgarskih medicinskih sester in palestinskega zdravnika, ki so v Libiji kot humanitarni delavci nevede s krvjo okužili otoke s smrtonosnim virusom HIV. Libijska oblast jih je obsodila na smrt. Sodbo so kasneje po politični poti spremenili v dosmrtno ječo, nazadnje pa jih je Bolgarija dobesedno odkupila. Ampak pustimo politiko. Zamislimo se v večletno in nikoli dokončano tragedijo okuženih otrok, njihovih staršev, bolgarskih zdravstvenih delavce in njihovih sorodnikov. Kje je krivda?
Nekaj podobnega je tragedija povojnih pobojev v naši bližnji okolici. Pustimo trgovino politike in njeno "v imenu nečesa", in se zamislimo nad notranjostjo tistih, ki so ukazovali, tistih, ki so neposredno pobijali, tistih, ki so preživeli, predvsem sorodnikov pobitih, ja, otrok, staršev, zakoncev, prijateljev. Predvsem otrok. In njih, ki so ob rešitvi s tega sveta morali zreti vso tistotrenutno in prihodnjo tragiko vseh udeležencev. Kje je krivda?
Taka krivda ni vezana na človeka, ni vezana na misel ali dejanje, niti ne na določeno duhovno ali duševno vzdušje človeka ali družbe. Namreč, taka krivda nastane in se ohranja samo v odnosu. Družba ima celo mehanizme, ki zadeve puščajo nekako v zraku, čakajoče v molku, v molku hudega. Kazen namreč nosijo udeleženci neposredno, brez pravne obsodbe, in ta kazen je bistveno hujša, kot bi bila uradna. Saj jo v vsakodnevnem življenju morda lahko prikrijejo ali prekrijejo, ampak ozdravi jo samo čas, pravzaprav, če smo iskreni, ozdravi jo samo smrt udeležencev, torej samo dokončna prekinitev odnosa na tem stvarnem svetu.
Svetniki postanejo vsi: tisti, ki umrejo zaradi "krivde", tisti, ki hudost "krivde" celo življenje nosijo in tisti, ki v sprejemanju življenja in pogledih na tragedijo "krivde" molčijo.
Molčijo v bistvu vsi. To je krik molka.