Življenje posameznika je celovito od začetka do konca, vsako obdobje pa ima svoj smisel. Pred rojstvom in otroštvu se oblikuje telo, v ranem otroštvu se učlovečimo in odružbimo, v mladosti se učimo in pridobivamo izkušnje, v zrelih letih dajemo rezultate od sebe kot celote drugim in s tem sami rastemo.
Ostane starost, za katero mnogi še v času aktivnega delovanja govorijo, da je to čas počitka - ko pa tja pridejo, imajo preobilico dela.Verjetno gre v obeh primerih za strah - najprej, da se ne bi res zgodilo, da bi nas kdo dal počivat preden smo res utrujeni, v drugem primeru pa strah pred dejansko notranjo osamljenostjo, ki jo preganjamo s hlastanjem po delu.
Starost ima veliko dimenzij, ki so pomembne za starostnike same, za dejavne generacije in za mladino. Vsekakor pa je starost odgovor lastnemu življenju. Mnogo jih je, ki celo življenje gradijo, potem pa na stara leta vse zgrajeno v zagrenjenosti podirajo. Zgradijo si ugled ali spoštovanje ali uspeh, pa ga podrejo, prav, kot bi hoteli to namerno uničiti. Panika in krčevitost. Le čemu? Kot bi človek ne zmogel do smrti zdržati v nekem duhu, ki ga je spoznal za pravega, v katerem je celo življenje delal in proti ciljem v tem duhu hrepenel in delal.
Morda živimo predlogo, ali pa še nismo uspeli vzpostaviti kakovostne vzporednice uspehom dolgega telesnega življenja, ki ga omogoča sedanja civilizacija. Očitno se je tudi za starost treba učiti, oziroma odgovorno pripravljati že v mlajših letih. Starost ni počitek, je preizkus preteklosti in odgovor letom, ki so za nami.
Bodi kar si; od začetka do konca.