Recipročnost na področju etike je v okviru sedanje paradigme humane etike precej enostavna. Humano se namreč obnašamo do sočloveka, morda še do domačih živali ali domačih ljubljenčkov, ki so v neposredni lasti in oblasti človeka. Torej moralno se obnašamo do bitij, ki nam lahko tovrstno obnašanje vračajo, ali vsaj izražajo nekaj, kar je podobno vračanju. Nerecipročna etika, torej dajati brez upanja, da bi kdaj dobil vrnjeno (niti zahvale, niti nasmeha, niti prijaznega ovijanja okrog nog ...), velja za zelo veliko herojstvo, svetništvo. Z njo se sicer vsi strinjamo in se zavedamo, da je primeren odnos do šibkejših ali celo do življenja popolnoma nezmožnih ljudi nujen. A dejanja so daleč od besed in dobrih namenov in še ta etika je na nek način recipročna, saj nam je vrnjeno v obliki notranjega zadovoljstva.
Pa vendar recipročna etika ni edina etika. Razširitev
paradigme v prostoru in času je namreč nujna ne le zaradi objektov etike, torej drugih
živih bitij, človeka v prihodnosti in celovitosti sveta v njegovem teku, ampak
tudi zaradi človeka tukaj-in-zdaj, predvsem njegove humanosti in dostojanstva.
Lahko je namreč biti human, če od objekta svoje humanosti vsaj v načelu lahko
pričakuješ povratno informacijo, vsaj hvaležnost, na primer. Vendar je humanost
nekaj več, je notranja zadeva človeka, ki jo je človek zmožen misliti in
udejanjati ne glede na odziv zunanjega sveta.
Možno je celo, da je tak ali
podoben čut izvorno vgrajen v človeka kot biološko bitje in smo ga s humanizmom
tipa tukaj-in-zdaj le nekako zakrili. Pri človeku bolj podobnih živalskih
vrstah opažamo, pri drugih bitjih pa je slutiti, da je ta čut povezan z
ohranjanjem in razvojem vrste kot take, torej celotne življenjske linije. Gre za tako imenovani vrstni altruizem, kjer se posameznik žrtvuje za
namen ohranjanja vrste organizma. Na molekularni ravni pojav popularno imenujemo
sebični gen, kar pomeni, da genski zapis in z njim povezani mehanizmi omogočajo,
da gen prednostno ohranja samega sebe in pri tem šele sekundarno upošteva
nosilca gena, torej osebek.
Nesebična humanost, torej dobrota brez pričakovanja
kakršnegakoli zadoščenja, se danes doumeva kot vrlina, ki jo zmorejo izjemno
redki, če sploh, in to vedno v odnosu do drugega človeka. Vsekakor pa obstaja,
če drugače ne, vsaj v omejenem obdobju ali v idealizirani misli, da je načelno mogoča.
Ali to nesebično humanost lahko neposredno primerjamo z altruizmom pri vseh
živih bitjih, ostaja zaenkrat odprto vprašanje.
Vsekakor oba vedenjska vzorca
kažeta, da je širša paradigma etike možna in za ohranjanje vrste celo nujna.
Torej tudi za ohranjanje človeka kot vrste oziroma človeka kot celote
telesnega, duševnega in duhovnega, če se izrazimo z delitvenimi besedami danes prevladujoče
kartezianske razplastitve človeka.