Vzemimo znanstvenika, ki celo življenje zbira dejstva in jih intepretira v skladu z doktirno, v kateri je vzgojen in v kateri tudi edino lahko napreduje do sedanjega ali prihodnjega akademskega naslova. Zanesljivo delo, trdni dokazi, jasne povezave, skladnost in logično zaporedje, nedvomna resnica.
Vzemimo amaterja, ki se ukvarja z isto vsebino. Z navdušenjem zbira dejstva, pojma nima o kakšni doktrini, ki da vlada v stroki, ostaja skrit s svoji obrobnosti in vesel v svojih uspehih, ki jih nihče ne zmore izmeriti. Veselo delo, smiselni dokazi, logika in povezljivost z dejstvi, življenjske resnice.
Potem se zgodi neprijeten dogodek. Drugi prvemu pokaže razliko med življenjsko in nedvoumno resnico.
Prvi ve, da je življenjska resnica v večini primerov močnejša, vendar tega noče vedeti, ker doktrina te podrobnosti enostavno ne vsebuje in je zato ne obravnava.
Večini se zdi, da bi bila najbolj logična reakcija prvega proti drugemu argumentirano nasprotovanje nedoktinarnim vsebinam in metodam. Morda se v začetku res kaj takšnega pojavi, ampak življenjska resnica je močnejša in hkrati še dinamična. Najbolj pogosta rešitev prvega zato je, da relativizira vsa dejstva, vse dokaze, vse delo, vse smiselne in nesmiselne povezave. A to ne le tista, ki jih je sestavljal drugi, ampak celo svoje, še več, celo prednostno svoje. Drugega s tem tako zmede, da ta drugi ne ve, če ima vse skupaj sploh kakšen smisel, če prvi, ki je strokovnjak tako vse zabriše.
Potem se pojavi tretji, ki vsebine napiše po svoji presoji, na podlagi dejstev, ki jih razume (tudi in predvsem jezikovno), in če je to slučajno napisano v jeziku z večjim številom govorcev, seveda demokracija zmaga. Pojavi se demokratična resnica, proti kateri se je mogoče boriti samo demokratično - a le, če imaš zadosti demokratičnih glasov.
Približno tako na Slovenskem pišemo zgodovino slovenstva.
21. feb. 2014
20. feb. 2014
Prepoved učenja
Najslabša možna oblika odnosa med učiteljem in učencem je prepoved učenja vsega tistega, kar ni po učnem programu učitelja.
19. feb. 2014
Filozofija vnaprej kupljene karte
V življenju si človek zadaja različne cilje, ki jih seveda želi uresničiti. Najbrž odvisno od posameznika, ampak nekateri imajo cilje zelo visoko, nekateri jih imajo zelo veliko; drugi manj in morda na videz nižje. Zdi se, da je višina v obeh primerih nekoliko odvisna tudi od starosti, predvsem tiste duhovne starosti, oziroma mladosti, na kaktero pogosto pozabljamo.
Problem večine ciljev je težka uresničitev, oziroma pri zrelih ljudeh zavedanje, da se je treba zanje potruditi, in da le cilj, ki je dosežen s trudom, navznoter nekaj velja.
Včasih si človek postavi cilj prenizko, celo občutno prenizko. In potem uredi vse okoliščine tako, kot da nikakor ni mogoče doseči boljšega rezultata, bolj kakovostnega proizvoda, višjega cilja.
Problem v takem primeru privede lahko do skrajnih absurdov, so katastrofalno nepotrebnega pesimizma in obupa tik pred koncem, do apatije, ki te žre celo življenje.
Sem res zaradi vnaprej kupljene letalske karte popustil že 20 minut pred koncem?
Nikar ne umirajte pred smrtjo.
Problem večine ciljev je težka uresničitev, oziroma pri zrelih ljudeh zavedanje, da se je treba zanje potruditi, in da le cilj, ki je dosežen s trudom, navznoter nekaj velja.
Včasih si človek postavi cilj prenizko, celo občutno prenizko. In potem uredi vse okoliščine tako, kot da nikakor ni mogoče doseči boljšega rezultata, bolj kakovostnega proizvoda, višjega cilja.
Problem v takem primeru privede lahko do skrajnih absurdov, so katastrofalno nepotrebnega pesimizma in obupa tik pred koncem, do apatije, ki te žre celo življenje.
Sem res zaradi vnaprej kupljene letalske karte popustil že 20 minut pred koncem?
Nikar ne umirajte pred smrtjo.
Je priprava projekta projekt?
Pred leti je eminentni in precej vplivni gospod, dolgoletni direktor ene najbolj pomembnih ustanov v državi, Zavoda oziroma Statističnega urada, pogosto izjavljal, da v Sloveniji več služimo s pripravo vnaprej propadlih projektov, kot s projekti samimi oziroma njihovimi razultati. Velik poudarek je bil na besedi propadlih. Nekateri smo ga sicer prepričali v nasprotno, vendar mož ni le imel prav, ampak je verjetno zanemaril dodatno tragiko tega pojava. Namreč trend. Njegova napaka je razumljiva, ker za ta merjenje tega trenda Statistični urad še danes verjetno nima ustreznih meril in kazalnikov.
Prvi sestanek nekega projekta je danes pogosto popolnoma nepartnerski. Prvo vprašanje večine udeležencev je višina honorarja. Drugo vprašanje je, ali je honorar odvisen od uspeha prijave. Tretje vprašanje je, kdaj bo ta honorar izplačan: pred odobritivjo ali morda slučajno po njej. Zaradi teh treh vprašanj so ljudje tako zelo navdušeni nad projektnim delom. (Ker je seveda taka vprašanja nelagodno postavljati, jih pri projektih na državni ravni ljudje znajo skriti kar v zakonodajo, podobno na občinski ravni, pri malenkostnih projektih pa se take stvari dogovorijo predhodno ob kavi ali pivu.)
Potem dolgo ni vprašanj. In se pogovarjamo o obrazcih, pragmatiki meril razpisa , morebitni znani konkurenci, morda celo o vsebini in delitvi dela; morda.
Zadnje vprašanje pa je pogosto v obliki nekakšne trditve: Saj se javljamo z namenom, da projektna sredstva dobimo, kajne?
Vau!
(avtoceste, bančna luknja, šesti blok, vrednotenje nepremičnin, dutb, množica obvoznic nekaterih manjših mest, pokojninske in davčne reforme, racionalizacija javnih uprav ... toliko za začetek razmišljanja)
In odgovor na prvotno zastavljeno vprašanje.
Priprava projekta je nedvomno zelo zahteven projekt po vsebinski in organizacijski plati. Vendar morajo biti poslovni partnerski odnosi že od vsega začetka korektni in odkriti. S poudarkom na besedi partnerski.
Prvi sestanek nekega projekta je danes pogosto popolnoma nepartnerski. Prvo vprašanje večine udeležencev je višina honorarja. Drugo vprašanje je, ali je honorar odvisen od uspeha prijave. Tretje vprašanje je, kdaj bo ta honorar izplačan: pred odobritivjo ali morda slučajno po njej. Zaradi teh treh vprašanj so ljudje tako zelo navdušeni nad projektnim delom. (Ker je seveda taka vprašanja nelagodno postavljati, jih pri projektih na državni ravni ljudje znajo skriti kar v zakonodajo, podobno na občinski ravni, pri malenkostnih projektih pa se take stvari dogovorijo predhodno ob kavi ali pivu.)
Potem dolgo ni vprašanj. In se pogovarjamo o obrazcih, pragmatiki meril razpisa , morebitni znani konkurenci, morda celo o vsebini in delitvi dela; morda.
Zadnje vprašanje pa je pogosto v obliki nekakšne trditve: Saj se javljamo z namenom, da projektna sredstva dobimo, kajne?
Vau!
(avtoceste, bančna luknja, šesti blok, vrednotenje nepremičnin, dutb, množica obvoznic nekaterih manjših mest, pokojninske in davčne reforme, racionalizacija javnih uprav ... toliko za začetek razmišljanja)
In odgovor na prvotno zastavljeno vprašanje.
Priprava projekta je nedvomno zelo zahteven projekt po vsebinski in organizacijski plati. Vendar morajo biti poslovni partnerski odnosi že od vsega začetka korektni in odkriti. S poudarkom na besedi partnerski.
18. feb. 2014
Etika in filozofija kulturne dediščine
Etika kulturne dediščine se večinoma ukvarja s tem, kaj se sme vzeti, kako se sme z neko dediščino ravnati, kaj je treba stroriti in podobno. Na svetovni ravni se na primer pojavljajo vprašanja upravičenosti razstavljanja in posredno služenja nekekga Londonskega muzeja z arheološkimi izkopaninami iz Egipta, ali pa, ali je prav, da so slike iz Pprimorskih cerkva, odvzete v vojnem času, razstavljene v muzejih danes sosednje države. A poglejmo še eno plat, potrebno etične obravnave. Človeško plat. Primerov je veliko.
Na primer, ali v muzejih, v katerih so predmeti iz recentnega življenja, s tem ponužujemo ljudi, ki tiste predmete še čisto normalno uporabljajo vsak dan? Jih proglašamo za nesodobne, za zaostale, za necivilizirane? Mladim, ki obiščejo tak muzej, se namreč zdijo stari starši nekje za luno, ne le to, celo vsa kultura, na primer ljudska, se jim zdi primitivna, muzejska, dolgočasna ... ne vedoč, da so dejansko iz nje zrasli in da so oni to kar tam vidijo.
Drug primer so nekateri dogodki nesnovne dediščine, ki se intenzivno izkoriščajo v promotivno-turistične namene. Proglasijo ga za ljudsko blago, zanimivost. Ljudem, ki morda tisti običaj še živijo in jim je verjetno celo nekako svet, pa z velikimi besedami dokazujejo, kako je pomembno za njihov napredek, predvsem pa, da bo to prineslo veliko denarja za prav tisto skupnost. A žal je doslej vedno ostalo pri besedah. Dogodki so bili ukradeni, avtentičnost modernizirana za prodajo na trgu. Več kot modernizirana, pogosto prilagojena sodobnim standardom. Podobno je z nekaterimi avtentičnimi izdelki s tako imenovanim poreklom, ki ga je treba zaradi pridobitve certifikata prilagoditi, napr. sanitarnim zahtevam, - s tem pa seveda izgubi avtentičnost.
Tretji primer je kulturna dediščina družbenih skupin, s katerimi se ljudje ne poistovetijo, spomenikov, gradov, cerkva, pomnikov raznih vojn in podobno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, čemu vzdrževati ali vlagati v neko dediščino gradu nekega fevdalca, ki je njegove prednike izkoriščal, in kgrad niti kot zgradba ne predstavlja kakšnega posebnega umetnostnega vrhunca. Torej je vprašanje, ali je etično davkoplačevalski denar vlagati v nekaj, kar je v nasprotju z družbo.
Šele ko bi bila vsaj okvirno razčiščena ta in še mnoga druga etična vprašanja o kulturni dediščini, bi se lahko začeli pogovarjati o zakonodaji, o avtorstvu, o pravicah v pravnem pomenu besede.
Na primer, ali v muzejih, v katerih so predmeti iz recentnega življenja, s tem ponužujemo ljudi, ki tiste predmete še čisto normalno uporabljajo vsak dan? Jih proglašamo za nesodobne, za zaostale, za necivilizirane? Mladim, ki obiščejo tak muzej, se namreč zdijo stari starši nekje za luno, ne le to, celo vsa kultura, na primer ljudska, se jim zdi primitivna, muzejska, dolgočasna ... ne vedoč, da so dejansko iz nje zrasli in da so oni to kar tam vidijo.
Drug primer so nekateri dogodki nesnovne dediščine, ki se intenzivno izkoriščajo v promotivno-turistične namene. Proglasijo ga za ljudsko blago, zanimivost. Ljudem, ki morda tisti običaj še živijo in jim je verjetno celo nekako svet, pa z velikimi besedami dokazujejo, kako je pomembno za njihov napredek, predvsem pa, da bo to prineslo veliko denarja za prav tisto skupnost. A žal je doslej vedno ostalo pri besedah. Dogodki so bili ukradeni, avtentičnost modernizirana za prodajo na trgu. Več kot modernizirana, pogosto prilagojena sodobnim standardom. Podobno je z nekaterimi avtentičnimi izdelki s tako imenovanim poreklom, ki ga je treba zaradi pridobitve certifikata prilagoditi, napr. sanitarnim zahtevam, - s tem pa seveda izgubi avtentičnost.
Tretji primer je kulturna dediščina družbenih skupin, s katerimi se ljudje ne poistovetijo, spomenikov, gradov, cerkva, pomnikov raznih vojn in podobno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, čemu vzdrževati ali vlagati v neko dediščino gradu nekega fevdalca, ki je njegove prednike izkoriščal, in kgrad niti kot zgradba ne predstavlja kakšnega posebnega umetnostnega vrhunca. Torej je vprašanje, ali je etično davkoplačevalski denar vlagati v nekaj, kar je v nasprotju z družbo.
Šele ko bi bila vsaj okvirno razčiščena ta in še mnoga druga etična vprašanja o kulturni dediščini, bi se lahko začeli pogovarjati o zakonodaji, o avtorstvu, o pravicah v pravnem pomenu besede.
17. feb. 2014
Ozaveščena sebičnost ne zadostuje
Naravovarstvo zelo veliko pozornosti posveča ozaveščanju. Po eni strani na podlagi spoznanja, da ljudje na splošno malo vedo o naravi in problemih med naravo in človekom, po drugi strani kot nekakšno omilitev vse bolj rigoroznih predpisov na državnih in mendarodni ravni.
Ozaveščanje poteka večinoma na razumski ravni, gre torej za učenje, za podajanje podatkov, domnevnih trendov, sklepanj za prihodnost. Kar se tiče čustvene plati človeka so kampanije redkejše in manj načrtne. Večinoma res le, če kaj drugega ne zaleže. Večkrat so zato hudo kontrastne: ne eni strani lepota "uboge" narave, na drugi strani "zverinstvo" človeških dejanj. V precepu med lepoto in hudobijo, in v precepu med dejstvi razuma in razcepom čustev se potem znajde slehernik. Ker je vsega preveč, ker enostavno ne zmore doumeti narave, kot je zaenkrat še nihče ni mogel v njeni preobsežnosti, in ker mu izkušnja pravi, da doslej kljub grožnjam še nikakor ni bilo konca sveta, se ta slehernik lepo uspava in počaka, da ozaveščanje in evforija groženj usahne, preneha, da torej sped dobi možnost živeti po svoje svoj vsakdan.
Ali gre pri ozaveščanju za večjo sebičnost pri tem brezbriženem sleherniku, ali morda sebičnost na poti uspešnega naravovarstvenika, si vsak razlaga po svoje. Dejstvo pa je, da še tako veliko znanje niti pri naravovarstveniku niti pri sleherniku ne pomaga k pravilnim odločitvam, če znotraj, v človeku ne obstaja etični temelj, ki pa je daleč stran od sebičnosti.
Ozaveščanje poteka večinoma na razumski ravni, gre torej za učenje, za podajanje podatkov, domnevnih trendov, sklepanj za prihodnost. Kar se tiče čustvene plati človeka so kampanije redkejše in manj načrtne. Večinoma res le, če kaj drugega ne zaleže. Večkrat so zato hudo kontrastne: ne eni strani lepota "uboge" narave, na drugi strani "zverinstvo" človeških dejanj. V precepu med lepoto in hudobijo, in v precepu med dejstvi razuma in razcepom čustev se potem znajde slehernik. Ker je vsega preveč, ker enostavno ne zmore doumeti narave, kot je zaenkrat še nihče ni mogel v njeni preobsežnosti, in ker mu izkušnja pravi, da doslej kljub grožnjam še nikakor ni bilo konca sveta, se ta slehernik lepo uspava in počaka, da ozaveščanje in evforija groženj usahne, preneha, da torej sped dobi možnost živeti po svoje svoj vsakdan.
Ali gre pri ozaveščanju za večjo sebičnost pri tem brezbriženem sleherniku, ali morda sebičnost na poti uspešnega naravovarstvenika, si vsak razlaga po svoje. Dejstvo pa je, da še tako veliko znanje niti pri naravovarstveniku niti pri sleherniku ne pomaga k pravilnim odločitvam, če znotraj, v človeku ne obstaja etični temelj, ki pa je daleč stran od sebičnosti.
15. feb. 2014
Jeza ni kar tako
Tri jeze.
Razjeziti se pomeni čustveno se odzvati na pojav, ki nam ne ustreza.
Jeziti se na nekaj pomeni nekaj neodobravajočega težko prenašati.
Biti jezen pomeni razumsko vzdrževati čustva z namenom sovraštva.
V človeških odnosih predstavlja trajni problem samo tretja vrsta jeze.
Razjeziti se pomeni čustveno se odzvati na pojav, ki nam ne ustreza.
Jeziti se na nekaj pomeni nekaj neodobravajočega težko prenašati.
Biti jezen pomeni razumsko vzdrževati čustva z namenom sovraštva.
V človeških odnosih predstavlja trajni problem samo tretja vrsta jeze.
14. feb. 2014
Življenje in ljubezen
Morda zadeve glede medčloveških odnosih nekoliko zaostajajo ravno pri razmišljanju, pri konceptih, in, recimo temu, filozofiji. Svetovna javnost, vsaj javni mediji, ki družbo odsevajo, namreč vse bolj mešajo štiri pojave: ljubezen, skupno življenje, spolnost in družino. Je že res, da vse te pojme povezujemo z dvema od osnovnih značilnosti življenja, razmnoževanjem in skrbjo za potomce, vendar ima vsak od njih svoj cilj in svoj namen, ki se je v teku evolucije in zgodovine razvijal. Nikakor ni dobro vsevprek mešanja biološke, osebnostne in
družbene ravni pojavov spolnosti, ljubezni, skupnega življenja in
družine.
Biološko. Če rečemo, da je zgolj spolnost ljubezen, se ne bo nihče strinjal. Že v živalskem svetu je opazno, da nekateri osebki bolje sodelujejo med seboj kot drugi, in da parjenje ni kar na slepo. Poznamo tudi primere obnašanj, na primer pri ptičjih vrstah, ki so zelo podobni človeškemu obnašanju med moškim in žensko. Morda je podobno pri vseh vrstah, le da človek ne more dojemati, ker so oblike in načini vedenjskih vzorcev tako zelo drugačni od našega. Torej ne gre le za brezosebno zaplojevanje z namenom imeti potomce, ampak gre za nekaj več, nekakšno naklonjenost, nekakšno - z našega stališča primitivno - ljubezen.
Osebnostno. Prav zaradi nejasno razločenih pojmov si na primer povzročamo težave z istospolno usmerjenimi ljudmi, istospolni pa z raznospolnimi. Po eni strani se zdi v javnosti in medijih to zelo aktualna tema, po drugi strani se mnogim zdi nekako dražljiva, celo žgečkljiva, po tretji strani se nekateri od nje ograjujejo, jo smatrajo za tabu, nesramnost, prekletstvo in podobno: same skrajnosti, namesto normalne življenjske sredine. Prav zaradi razcepljenosti in neživljenjskega gledanja pride do medčloveškega zloma. Namreč to ne more biti res in spolnosti ne moremo tako primitivno zamenjevati z ljubeznijo. Kdor jo, jo morda za kratek čas, ki pa se hitro maščuje. Vsak človek je človek v svoji svojosti, predvsem pa vsak od nas ne le, da ima dolžnost ljubiti, ampak pravico ljubiti in biti ljubljen. Istospolne zadeve se zato ne morejo nanašati na druge pojave, sploh pa ne na ljubezen, ampak se, kot beseda sama pove, nanašajo na spolnost, na osebo torej. Ljubezen je namreč lahko samo univerzalna, brezusmerjena, sicer je prikrita sebičnost. Dejanski problem je torej, da nekim tako imenovanim istospolnim ali raznospolnim (na katerikoli strani že pač gledamo), v bistvu ne dovolimo (ali pa dovolimo le deklarativno, kot se to dela na meji med moralo, pravom in politiko), da izpolnjujejo osnovno načelo ljubezni do bližnjega - ali pa jih celo obtožujemo, da na primer zmorejo ljubezen razumeti le kot telesno dejanje; oziroma, jim družba ne dovoli, da bi bili normalni, samo življenjsko normalni.
Družbeno. Pri živalih poznamo sodelovanje, na primer krdela v primerih skupinskega lova, skrb za toploto pozimi pri čebelah, medsebojno taktiko pri osvajanju nasprotnega spola in podobno. In končno pri živalih poznamo skrb za potomce, skupno vzgojo, in to v mnogoterih različnih oblikah. Mislim, da je bistvo tako imenovenega boja za obstanek vrste, tudi človeške, primerna uravnoteženost navedenih pojavov. Torej zadosti ljubezni in nakonjenosti (brez tega bi na svetu ne bilo lepo), ekonomsko učinkovito skupno življenje (zgolj od zraka ni mogoče živeti), zdrava spolnost za namen zdravih potomcev in v veselje (človeška vrsta bi brez tega zanesljivo izumrla), in primerna vzgoja mladičev (s tem povezujemo ostale tri vsebine s prihodnostjo).
In z nekoliko rezerve bi lahko zaključili, da zadnje tri pojave zahodna civilizacija razume kot precej tehnične in ne kot etične zadeve, ljubezen pa kot vrlino, nekatere kulture celo kot najvišjo vrlino in vrednoto - predvsem v smislu ljubezni do bližnjega. Prav slednja pa je univerzalna, ne dela razlik, ni sebična in ne išče svojega. Ljubezen je od znotraj navzven; druge ni.
Biološko. Če rečemo, da je zgolj spolnost ljubezen, se ne bo nihče strinjal. Že v živalskem svetu je opazno, da nekateri osebki bolje sodelujejo med seboj kot drugi, in da parjenje ni kar na slepo. Poznamo tudi primere obnašanj, na primer pri ptičjih vrstah, ki so zelo podobni človeškemu obnašanju med moškim in žensko. Morda je podobno pri vseh vrstah, le da človek ne more dojemati, ker so oblike in načini vedenjskih vzorcev tako zelo drugačni od našega. Torej ne gre le za brezosebno zaplojevanje z namenom imeti potomce, ampak gre za nekaj več, nekakšno naklonjenost, nekakšno - z našega stališča primitivno - ljubezen.
Osebnostno. Prav zaradi nejasno razločenih pojmov si na primer povzročamo težave z istospolno usmerjenimi ljudmi, istospolni pa z raznospolnimi. Po eni strani se zdi v javnosti in medijih to zelo aktualna tema, po drugi strani se mnogim zdi nekako dražljiva, celo žgečkljiva, po tretji strani se nekateri od nje ograjujejo, jo smatrajo za tabu, nesramnost, prekletstvo in podobno: same skrajnosti, namesto normalne življenjske sredine. Prav zaradi razcepljenosti in neživljenjskega gledanja pride do medčloveškega zloma. Namreč to ne more biti res in spolnosti ne moremo tako primitivno zamenjevati z ljubeznijo. Kdor jo, jo morda za kratek čas, ki pa se hitro maščuje. Vsak človek je človek v svoji svojosti, predvsem pa vsak od nas ne le, da ima dolžnost ljubiti, ampak pravico ljubiti in biti ljubljen. Istospolne zadeve se zato ne morejo nanašati na druge pojave, sploh pa ne na ljubezen, ampak se, kot beseda sama pove, nanašajo na spolnost, na osebo torej. Ljubezen je namreč lahko samo univerzalna, brezusmerjena, sicer je prikrita sebičnost. Dejanski problem je torej, da nekim tako imenovanim istospolnim ali raznospolnim (na katerikoli strani že pač gledamo), v bistvu ne dovolimo (ali pa dovolimo le deklarativno, kot se to dela na meji med moralo, pravom in politiko), da izpolnjujejo osnovno načelo ljubezni do bližnjega - ali pa jih celo obtožujemo, da na primer zmorejo ljubezen razumeti le kot telesno dejanje; oziroma, jim družba ne dovoli, da bi bili normalni, samo življenjsko normalni.
Družbeno. Pri živalih poznamo sodelovanje, na primer krdela v primerih skupinskega lova, skrb za toploto pozimi pri čebelah, medsebojno taktiko pri osvajanju nasprotnega spola in podobno. In končno pri živalih poznamo skrb za potomce, skupno vzgojo, in to v mnogoterih različnih oblikah. Mislim, da je bistvo tako imenovenega boja za obstanek vrste, tudi človeške, primerna uravnoteženost navedenih pojavov. Torej zadosti ljubezni in nakonjenosti (brez tega bi na svetu ne bilo lepo), ekonomsko učinkovito skupno življenje (zgolj od zraka ni mogoče živeti), zdrava spolnost za namen zdravih potomcev in v veselje (človeška vrsta bi brez tega zanesljivo izumrla), in primerna vzgoja mladičev (s tem povezujemo ostale tri vsebine s prihodnostjo).
In z nekoliko rezerve bi lahko zaključili, da zadnje tri pojave zahodna civilizacija razume kot precej tehnične in ne kot etične zadeve, ljubezen pa kot vrlino, nekatere kulture celo kot najvišjo vrlino in vrednoto - predvsem v smislu ljubezni do bližnjega. Prav slednja pa je univerzalna, ne dela razlik, ni sebična in ne išče svojega. Ljubezen je od znotraj navzven; druge ni.
13. feb. 2014
Strah Germanov, strah Slovanov
Se je še kdaj komu zazdelo, da se Germani bojijo Slovanov? Se ne zdi čudno nasprotovanje kot nekakšna usedlina zgodovinskih dogodkov, ki niso potekali le na ravni vojn, politike, gospodarstva in borbe za prostor, ampak predvsem na duhovni ravni. Germani racionalni, računarski, filozofsko analitski. Slovani nekoliko bolj pesniški, vzhodno težimo k celovitosti. Mar ni tako?
In ta strah se potem pokaže v kakšnih bizarnih komentarjih, iskanju napakic eden pri drugemu - saj k sreči hujšegadanes ni več.
Čemu strah? Je res posledica slabih izkušenj, prostodušnega barbarstva in neolikanosti na eni strani in uzakonjeno pravilnostnega barbarstva in prebrisanosti na drugi? Mar ne gre le za strah nepoznavanja? Zakaj Švicar ne more razumeti Rusa? Ali Američan ne Bolgara? Kako da so Poljaki v svoji velikosti brezbrižni do sebi podobnih Angležev? Morda zavist? Želja Nemca, da bi bil bolj poetičen? Želja Slovenca, da bi šlo računstvo bolj gladko, sploh na državni ravni?
In konkretna izkušnja. Saj se vam je morda že kdaj zgodilo, da ste se počutili v družbi Germanskih kolegov ponižani? To se rado zgodi, ampak ne zaradi resničnih razlik v razvitosti ali sposobnostih, ampak izključno zaradi medsebojnega strahu in nepoznavanja. In sploh ne gre za enostranski strah! Ko se odpre, ko si majčkeno razkrijemo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je v človeku, zavist izgine, tesnoba se razblini. Srb naenkrat obvlada ekonomijo enako kot Šved in Nizozemci postanejo povsem omehčeni pesniki. Takrat strah odpade in lahko končno priznamo, da smo skupaj civilizirali Palearktik ter z Romani in vsemi ostalimi ustvarili duhovni kontinent. Takrat se začne se partnerstvo.
http://www.sochi2014.com/
In ta strah se potem pokaže v kakšnih bizarnih komentarjih, iskanju napakic eden pri drugemu - saj k sreči hujšegadanes ni več.
Čemu strah? Je res posledica slabih izkušenj, prostodušnega barbarstva in neolikanosti na eni strani in uzakonjeno pravilnostnega barbarstva in prebrisanosti na drugi? Mar ne gre le za strah nepoznavanja? Zakaj Švicar ne more razumeti Rusa? Ali Američan ne Bolgara? Kako da so Poljaki v svoji velikosti brezbrižni do sebi podobnih Angležev? Morda zavist? Želja Nemca, da bi bil bolj poetičen? Želja Slovenca, da bi šlo računstvo bolj gladko, sploh na državni ravni?
In konkretna izkušnja. Saj se vam je morda že kdaj zgodilo, da ste se počutili v družbi Germanskih kolegov ponižani? To se rado zgodi, ampak ne zaradi resničnih razlik v razvitosti ali sposobnostih, ampak izključno zaradi medsebojnega strahu in nepoznavanja. In sploh ne gre za enostranski strah! Ko se odpre, ko si majčkeno razkrijemo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je v človeku, zavist izgine, tesnoba se razblini. Srb naenkrat obvlada ekonomijo enako kot Šved in Nizozemci postanejo povsem omehčeni pesniki. Takrat strah odpade in lahko končno priznamo, da smo skupaj civilizirali Palearktik ter z Romani in vsemi ostalimi ustvarili duhovni kontinent. Takrat se začne se partnerstvo.
http://www.sochi2014.com/
11. feb. 2014
Šport ali manifestacija?
Saj se že mnogi javno sprašujejo, kaj je pravzaprav vrhunski šport. Odgovor je v svoji nejasnoti zelo jasen: kakor za koga. Se pa človek ob vsem tem sprašuje, ali so psihoterapevti oziroma psihotrenerji, ki jih vsaj večje ekipe in pomembnejši tekmovalci gotovo imajo, zadosti in ustrezno usposobljeni. Zdi se namreč, da športnice in športniki vse manj potrebujejo psihičnih priprav na tekmo in vse več taktike, kako primerno uravnotežiti nenehne pritiske javnosti, kapitala, organizacije in medijev. Vsak ima namreč popolnoma svoj cilj in pod pojmom zmaga si vsak predstavlja kaj drugega. Kakor za koga.
9. feb. 2014
Kultura ali manifestacija?
V dneh praznovanja tako rekoč edinega svetovnega dneva kulture se mediji razpišejo o kulturi. Končno. Ampak tudi končno, kajti danes je nov dan, in kakorkoli ga že gledamo, olimpijsko, v premagovanju težav za naravo ali pa zobobola ob sveti Apoloniji, razpisovanje o kulturi je končano.
Zdi se, da so posvečeni dnevi nekaj, kar družba potrebuje zaradi manifestacije, zaradi dogodka, zaradi razkazovanja. Zdi se, da je obstaja cela kultura le v družbeni vlogi manifestacije - če ni tako, in če se na teh manifestacijah ne pokažejo tako imenovani voditelji, tisti, torej ki imajo denar, oziroma ga delijo (pa pozabljajo, da gre za denar davkoplačevalcev ali denar od viškov gospodarskega podjetja, odvzet kupcu in/ali delavcu) - take kulture ne opazijo mediji, tako rekoč ni je.
Mar kdo res misli, da politično manifestivna kultura rešuje in navdihuje narod, in da bi ga celo držala pokonci celo tisočletje, ali pa, da ga bo kot taka rešila vsesplošne krize? Oh dajte no! Kultura ni trgovina. Kultura je vendar od znotraj, iz spontanosti. Zdrava kultura je iz navdiha. In navdih je vir duhovnega zdravja za posameznika in za družbo.
In kultura ne pozna časa, sploh pa ne dneva kulture. Je vsakodnevna, ali pa je ni.
Zdi se, da so posvečeni dnevi nekaj, kar družba potrebuje zaradi manifestacije, zaradi dogodka, zaradi razkazovanja. Zdi se, da je obstaja cela kultura le v družbeni vlogi manifestacije - če ni tako, in če se na teh manifestacijah ne pokažejo tako imenovani voditelji, tisti, torej ki imajo denar, oziroma ga delijo (pa pozabljajo, da gre za denar davkoplačevalcev ali denar od viškov gospodarskega podjetja, odvzet kupcu in/ali delavcu) - take kulture ne opazijo mediji, tako rekoč ni je.
Mar kdo res misli, da politično manifestivna kultura rešuje in navdihuje narod, in da bi ga celo držala pokonci celo tisočletje, ali pa, da ga bo kot taka rešila vsesplošne krize? Oh dajte no! Kultura ni trgovina. Kultura je vendar od znotraj, iz spontanosti. Zdrava kultura je iz navdiha. In navdih je vir duhovnega zdravja za posameznika in za družbo.
In kultura ne pozna časa, sploh pa ne dneva kulture. Je vsakodnevna, ali pa je ni.
8. feb. 2014
Denar ali blaginja
V življenju je mogoče delati za denar ali za blaginjo. Za oboje hkrati redko, če sploh kdo. Razlika se zdi le besedna igra, vendar bi zgodovina razvoja besed verjetno pokazala, da gre pri blaginji za nekaj bolj trdnega, stalnega, trajnega, predvsem pa nekaj vsebinskega. Denar se menja, pretaka, niha v svoji vrednosti in pomenu. Blaginja ostaja in sama sebe vzdržuje. Morda je v blaginji zajet celo širok spekter materialnega in duhovnega, in vsega kar je še vmes in ob strani.
Denar je trda beseda. Blaginja je blaga beseda.
Besede so kultura.
Denar je trda beseda. Blaginja je blaga beseda.
Besede so kultura.
6. feb. 2014
Solidarnost na poziv
Organiziranost je pogosto zelo huda nadloga. Na primer šef ti prepove kidati sneg pred poslovno stavbo, ker tega nimaš v opisu del in nalog. Delo je nevarno, gotovo nimaš zaščitnega jopiča in lahko te povozi avto, morda boš moral splezati na 2 metra visok kup snega in bo šlo za delo na višini, zelo lahko se zgodi, da ti zdrsne in boš potem na bolniški, ker zaradi zlomljene noge ne boš mogel tipkati po računalniški tipkovnici ...
Znani so tudi primeri raznih dobrodelnih organizacij, ki v svojem poslanstvu solidarnosti izkoriščajo natančno to, kar izkorišča tudi kratkovidno kapitalistično gospodarstvo: razlike v BDP, kupni moči, tečajnih razlikah, oziroma ceni dela in življenja. Tako kot gospodarstvo uvaža delovno silo iz tretjega sveta, kjer je vse več 10x ali celo 100x ceneje, ali pač tja seli proizvodnjo, izdelke pa prodaja v prvem svetu po tukajšnjih cenah, tako tudi nekateri humanitarci zbirajo dobrine tukaj po tukajšnjih cenah, oddajajo pa jih tam po tamkajšnjih "cenah." Kar ostane vmes, obema obravnavanima skupinamia, se porabi za stroške organizacije. Tisto vmes se tudi rado zamolči.
Kruto pisanje, kajne? Proti pravnim sistemom, proti zakonom, celo proti humanosti? Ne, nihče ne trdi, da naj ne skrbino za varnost, naj si ne delimo dela pravično in vsakemu po zmožnostih, nihče ne omalovažuje humanitarnega dela. Problem je organizacija kot taka, ampak ne tista, kjer si delo složno razdelimo, ampak ona življenjsko nedosegljiva abstrakcija, ki se na vsak način hoče in hoče vriniti vmes in postaja vse dražja, na koncu nepregledno dražja. Duši nas, in še več! Duši samo vsebino. Duši solidarnost.
Solidarnost je od znotraj! So odprte oči in ušesa, danes in jutri in vsak dan! Začne pa se pri najbližjih, vsakodnevnih srečanjih. Hvala vsem, ki niso samo na poziv.
Znani so tudi primeri raznih dobrodelnih organizacij, ki v svojem poslanstvu solidarnosti izkoriščajo natančno to, kar izkorišča tudi kratkovidno kapitalistično gospodarstvo: razlike v BDP, kupni moči, tečajnih razlikah, oziroma ceni dela in življenja. Tako kot gospodarstvo uvaža delovno silo iz tretjega sveta, kjer je vse več 10x ali celo 100x ceneje, ali pač tja seli proizvodnjo, izdelke pa prodaja v prvem svetu po tukajšnjih cenah, tako tudi nekateri humanitarci zbirajo dobrine tukaj po tukajšnjih cenah, oddajajo pa jih tam po tamkajšnjih "cenah." Kar ostane vmes, obema obravnavanima skupinamia, se porabi za stroške organizacije. Tisto vmes se tudi rado zamolči.
Kruto pisanje, kajne? Proti pravnim sistemom, proti zakonom, celo proti humanosti? Ne, nihče ne trdi, da naj ne skrbino za varnost, naj si ne delimo dela pravično in vsakemu po zmožnostih, nihče ne omalovažuje humanitarnega dela. Problem je organizacija kot taka, ampak ne tista, kjer si delo složno razdelimo, ampak ona življenjsko nedosegljiva abstrakcija, ki se na vsak način hoče in hoče vriniti vmes in postaja vse dražja, na koncu nepregledno dražja. Duši nas, in še več! Duši samo vsebino. Duši solidarnost.
Solidarnost je od znotraj! So odprte oči in ušesa, danes in jutri in vsak dan! Začne pa se pri najbližjih, vsakodnevnih srečanjih. Hvala vsem, ki niso samo na poziv.
5. feb. 2014
Meja med zgledom in razvajanjem
Pri zasebnih odnosih, pa tudi v družbi, je težko določiti mejo, kdaj nekdo nekomu daje zgled, kdaj pa gre za razvajanje. Vzemimo odnos vzgoitelja in otroka. Vzgojitelj se bo seveda trudil, da bo delal vse prav, da bo razvijajočemu človeku pokazal, kako se dela, kako je prav, ali vsaj, kako misli, da je prav. Ker otrok svet sprejema iskreno in zaupa vzgojitelju, bo zglede vsekakor doumel. Ali bo to tudi pokazal, je drugo vprašanje. V času odraščanja pa se zadeva začne spreminjati. Iskrenost je na preverjanju, noče biti več naravna, ampak vse bolj zavestna. To pa pomeni določen napor, ki se seveda kreše z lenobo, lahko celo pride do upora. Vsekakor se vsakemu otroku zdi, da lahko dejanja (predvsem lepih) zgledov mirno prepusti vzgojitelju, da jih še naprej opravlja namesto njega. Kje je meja? Kako naj vzgojitelj ve, kdaj mora pustiti otroku, da sam naredi? V potrošniški družbi, ko imamo na Zahodu pač vsega dovolj, je to vedno težje. Morda celo načrtno, da se več potroši. Vseeno pa obstaja merilo, in sicer je ta meja ravno malo čez rob bolečine. Torej, ko dejanje čisto malo boli vzgojitelja, in čisto malo boli vzgojenca, takrat napredujemo. Oboji.
Sicer pa je bolj trdna meja dejansko nekje drugje, in sicer tam, kjer človek odraste. Takrat se, če je seveda dobra podlaga, odpre zavestno sprejemanje tiste male bolečine. Mnogi ostanejo na tem področju celo življenje otroci. Še huje je. Ti, nedorasli ljudje, postanejo sami vzgojitelji. Ali vsaj mislijo tako.
In še ponovim: gre za zasebne in družbene odnose. V družbi lahko "vzgojitelje" zamenjamo tudi s pomembnimi javnimi osebami, otroke pa z davkoplačevalci.
Sicer pa je bolj trdna meja dejansko nekje drugje, in sicer tam, kjer človek odraste. Takrat se, če je seveda dobra podlaga, odpre zavestno sprejemanje tiste male bolečine. Mnogi ostanejo na tem področju celo življenje otroci. Še huje je. Ti, nedorasli ljudje, postanejo sami vzgojitelji. Ali vsaj mislijo tako.
In še ponovim: gre za zasebne in družbene odnose. V družbi lahko "vzgojitelje" zamenjamo tudi s pomembnimi javnimi osebami, otroke pa z davkoplačevalci.
3. feb. 2014
Meja med moralo in pravom
Ljudje, posebej razmišljujoči, se vse manj ukvarjajo z eno najbolj pomembnih meja sodobne družbe, mejo med moralo in pravom. Osnovne smernice, ki jih v zahodno kontinentalno pravo vceplja že sistem iz Rimskega imperija, se razvijajo in razvejajo tako zelo, da v bistvu pozabljamo, da je osnova človekovega življenja morala, torej notranja drža, ki je posledica razvijajočega se odnosa med človekovo notranjo naravo in družbo, ki ga obdaja. Pri tem poudarjam odnos, in nikakor ne zasebnosti nekega posameznika, ki pač misli, kot misli - in samega sebe preprič, da so njegove misli že neoporečna morala, in tudi nikakor ne vsakokratne družbe, ki se v posameznih obdobjih lahko nagiba sem ter tja.
Iztočnica za raziskovanje meje med moralo in pravom bi lahko bila taka naslednja:
»Jaz imam prav« se
bisteno razlikuje od »to je prav«. Razlika je vzporednica razliki med imeti
in biti.[1]
Imeti prav pomeni nekaj imeti od zunaj. Biti prav pomeni, biti od znotraj in
hkrati biti pravičnost. Pravičnost ne govori o tem, da imam jaz prav, čeprav
morda imam prav. Pravičnost je v družbi sestavljenka iz vseh »prav« skupaj.
Nekakšno povprečje, tudi časovno, odkar obstaja civilizacija. V družbenem smislu je to idealna demokracija in idealna
politika – ali bolje rečeno, trenutno boljše ne poznamo. Lahko bi rekli, da
skupaj z družbenim razvojem iz množice subjektivizmov, torej osebnih »prav«,
zraste skupni »prav«, ki je pravičnost.[2]
Vmesna stopnja je lahko pravica – vendar le v institucionaliziranih sistemih.
Ali ta proces teče potom evolucije, družbenega ali duhovnega razvoja, ali je
posledica načrta nečesa ali nekoga nad človeštvom, na primer duha ali Duha, za
sam cilj niti ni tako pomembno. Pomembno pa je, da se na tej poti samodejno
izključuje zasebni ali kratkoročni skupinski interes. [3]
Paziti je treba predvsem na dejstvo, da gre za vsaj dve ravni razmišljanja: morala sama, in razmišljanje o morali. Popolnoma različno, prvo je namreč reč, drugo pa je logos o tej reči. Prvo je življenje, drugo je govorjenje o o življenju. In pravo je v bistvu govorjenje o tem, kaj je prav - ali še bolje, kaj ni prav.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/prav-pravica-in-pravicnost.html
[1]
Ribič sedi na pomolu in lovi ribe. Mimo pride poslovnež in ga vpraša: “Zakaj
loviš ribe na tako primitiven način? Zakaj si ne nabaviš dveh palic in mreže,
ki bi jo nastavil v morje?” Ribič ga začudeno pogleda in vpraša: “Zakaj bi
lovil z dvema palicama ali z mrežo?” “Da bi ulovil več”, mu odgovori
svetovalec. “In zakaj bi ulovil več”, vpraša ribič. “Če bi ulovil več, bi imel
več denarja!” “In kaj bi z več denarja”, se še vedno muči ribič. “Z več denarja
bi si kupil čoln.” “In kaj bi s čolnom”, sprašuje ribič. “Sčasoma bi imel
ladjo.” “In kaj bi z ladjo”, vpraša ribič. “Ladjo bi dal v najem in živel od
najemnine!” “In kaj bi delal potem”, vpraša ribič. “Nič, sedel ob morju,“odvrne
poslovnež. Ribiču se razvedri obraz in reče: “Ja, saj to že sedaj delam!”
[2] Ontološka metoda je pogosto uporabljen logični postopek oziroma pristop k razlagi stanja, ki ga sicer ni mogoče objektivno spoznati ker je človek-posameznik omejen na svojo subjektivnost (razum oz. lastno notranjost). Rezultat je pravzaprav relativna pravičnost, ki se s časom, novimi spoznanji in nadaljevanjem logičnega postopka v okviru ontološke metode seveda spreminja. Metoda seveda povprečenja velja ob upoštevanju časovne dimenzije. Nikakor je ne moremo uporabiti pri vsakodnevnih dogodkih.
[3] Kant v Kritiki praktičnega uma (1788/1993) osebni interes označuje celo kot samoljubje in iskanje osebne koristi, ki vodi k zlu.
[2] Ontološka metoda je pogosto uporabljen logični postopek oziroma pristop k razlagi stanja, ki ga sicer ni mogoče objektivno spoznati ker je človek-posameznik omejen na svojo subjektivnost (razum oz. lastno notranjost). Rezultat je pravzaprav relativna pravičnost, ki se s časom, novimi spoznanji in nadaljevanjem logičnega postopka v okviru ontološke metode seveda spreminja. Metoda seveda povprečenja velja ob upoštevanju časovne dimenzije. Nikakor je ne moremo uporabiti pri vsakodnevnih dogodkih.
[3] Kant v Kritiki praktičnega uma (1788/1993) osebni interes označuje celo kot samoljubje in iskanje osebne koristi, ki vodi k zlu.
2. feb. 2014
Hoja po robu in E
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/hoja-po-robu.html
Lepo je biti zadnji, ki enačbi E=mc2 moraš preprosto verjeti. Večina namreč očitno ve, za kaj gre.
1. feb. 2014
Naravovarstveno nakladanje
Igro zahodnega naravovarstva redki naravovarstveniki spoznajo - ali pa tega nočejo, čeprav je v zahodnem, t.i. civiliziranem svetu z visoko stopnjo naravovarstvene zavesti zelo jasna.
Gospodarstvo namreč stalno pravi naravovarstvu: vi kar nakladajte, še podprli vas bomo, ampak ne zato, da bi nekaj izvedli, ampak zato, da nečesa ne boste. Boste pa vsekakor uspešni, saj hočete biti uspešni in pred javnostjo morate biti uspešni, sicer ne opravičite svojega obstoja. In gospodarstvo spusti naravovarstvenika k svojemu osnovnemu delu samo v primerih, če ima od tega res neposredno ekonomsko korist. Sicer uporabi vsako tehnično, politično ali komunikacijsko orodje, da to prepreči. In če nič ne prime, se bodo začeli sklicevati na varnost pred naravnimi nesrečami, ogroženost socialnih razmer itd. Pogosto v zadnjem času naravovarstvenikom pustijo, da kaj renaturirajo, kar bi gospodarstvo itak moralo po kakšnem predpisu - s tem pa se izognejo stroškom, oziroma jih prevalijo na javni denar ali prostovoljstvo.
Pri tem podjetjem pomagajo tudi državni resorji, ki so zadolženi za ta področja, torej gradnje, gopodarstvo, vodarstvo, finance. In prav (med drugim) zaradi tega se v družbi ohranja interes, da gospodarstvo in z gospodarstvom povezani javni resorji ostanejo tesno povezani. Temu se potem uradno reče razvoj. Marsikje je drugače.
Gospodarstvo namreč stalno pravi naravovarstvu: vi kar nakladajte, še podprli vas bomo, ampak ne zato, da bi nekaj izvedli, ampak zato, da nečesa ne boste. Boste pa vsekakor uspešni, saj hočete biti uspešni in pred javnostjo morate biti uspešni, sicer ne opravičite svojega obstoja. In gospodarstvo spusti naravovarstvenika k svojemu osnovnemu delu samo v primerih, če ima od tega res neposredno ekonomsko korist. Sicer uporabi vsako tehnično, politično ali komunikacijsko orodje, da to prepreči. In če nič ne prime, se bodo začeli sklicevati na varnost pred naravnimi nesrečami, ogroženost socialnih razmer itd. Pogosto v zadnjem času naravovarstvenikom pustijo, da kaj renaturirajo, kar bi gospodarstvo itak moralo po kakšnem predpisu - s tem pa se izognejo stroškom, oziroma jih prevalijo na javni denar ali prostovoljstvo.
Pri tem podjetjem pomagajo tudi državni resorji, ki so zadolženi za ta področja, torej gradnje, gopodarstvo, vodarstvo, finance. In prav (med drugim) zaradi tega se v družbi ohranja interes, da gospodarstvo in z gospodarstvom povezani javni resorji ostanejo tesno povezani. Temu se potem uradno reče razvoj. Marsikje je drugače.
31. jan. 2014
Hoja po robu
Vedno znova me preseneti odnos vegetarjancev do hrane, ki ni meso. Pa nimam nič proti komu, ki je drugačen. Zdi se mi namreč, da v preveč primerih ne gre za celovito vegetarjanstvo, ampak bolj za uporništvo mešani prehrani, konkretno mesu. To se mi zdi poebej takrat, ko vidim recepte ali že nazive vgetarjanske hrane. Kaj je zrezek drugega kot nekaj izrezanega, torej izrezanega od nekega mesenega bitja. Zakaj se tudi vegetarjanski hrani reče zrezek? Kaj so vegetarjanske ribe (to je v bistvu zelenjavni polpet s česnom in olivnim oljem, da ima človek občutek, da je ribo), če ne spogledovanje z mislijo, da bi vseeno jedel ribo? Zdi se mi, da gre za tisto vrsto uporništva, ki je za tistega konkretnega človeka najbolj nevarno, najbolj hoja-po-robu. Gre za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bil vegetajanec ali vegetarjanka, brez ponarejenih rib in zrezkov?
Vedno znova me presenetijo znanstveniki, ki blatijo religije. (Sicer ne toliko kot religiozni fanatiki, ki blatijo znanost.) Če se ozrem po naravoslovju in pretehtam to ali ono teorijo (v bistvu gre za hipoteze), in jo pogledam takole z vsakdanjimi očmi, ne najdem nobene, ki bi bila res do dna jasna. Vzemimo vsem znani veliki pok, big bang? Sploh ga ni mogoče dokazati, saj nihče ni bil zraven! Znanost je kontradiktorno načelu, da ima vsaka posledica svoj vzrok, zabredla do te mere, da vzroki morajo biti točno takšni, kakršni bi bili možni danes. Ob tem pa pozabljamo, da se je to zgodilo davno, ko taki tipi vzrokov morda spoh niso mogli obstajati. Podobno evolucija. Saj se zdi logično in sam jo bom vedno zagovarjal, ampak, neposrednih dokazov dejansko ne more biti, ker ne gre le za stvari (fosili, podobnost zgradbe ...), ampak predvsem za dogodke, da odnose, za gibanje, skratka za nekaj, kar ni zapisano v kamnu in mi samo glede na sedanje stanje sklepamo, da je nekoč bilo tako. Današnje fizikalne, kemijske in biološke zakone smo posplošili na celo vesolje v njegovem prostoru in času. Še več, jemljemo jih kot dejstvo, kot dogmo. In ob tem se potem vprašam, če niso tudi današnje religije enostavno nastale skozi zgodovino tako, da je nek "naravoslovni" zakon postal dogma? In da prav zato znanost ne mara religij, ker podzavestno čuti, da gre po isti poti, po robu?
Vedno znova me presenetijo ženske na pomembnih položajih, na primer ravnateljice, direktorice, političarke. Predvsem slovenske. Morda zato, ker jim redko opazim. Oziroma, jih redko, v bistvu nikoli ne opazim kot ženske. Vedno se mi zdi, da so v žensko kožo preoblečeni moški, da torej ustvarjajo moško družbo, ki hoče biti bolj moška, kot naj bi že itak bila po splošnem mnenju, in morda nezavedno uničujejo ravno to, kar bi rade, torej ustvarile žensko družbo, ali še bolje, uravnoteženo družbo. Tako gre spet za hojo-po-robu. Za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bila ženska.
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html
Vedno znova me presenetijo znanstveniki, ki blatijo religije. (Sicer ne toliko kot religiozni fanatiki, ki blatijo znanost.) Če se ozrem po naravoslovju in pretehtam to ali ono teorijo (v bistvu gre za hipoteze), in jo pogledam takole z vsakdanjimi očmi, ne najdem nobene, ki bi bila res do dna jasna. Vzemimo vsem znani veliki pok, big bang? Sploh ga ni mogoče dokazati, saj nihče ni bil zraven! Znanost je kontradiktorno načelu, da ima vsaka posledica svoj vzrok, zabredla do te mere, da vzroki morajo biti točno takšni, kakršni bi bili možni danes. Ob tem pa pozabljamo, da se je to zgodilo davno, ko taki tipi vzrokov morda spoh niso mogli obstajati. Podobno evolucija. Saj se zdi logično in sam jo bom vedno zagovarjal, ampak, neposrednih dokazov dejansko ne more biti, ker ne gre le za stvari (fosili, podobnost zgradbe ...), ampak predvsem za dogodke, da odnose, za gibanje, skratka za nekaj, kar ni zapisano v kamnu in mi samo glede na sedanje stanje sklepamo, da je nekoč bilo tako. Današnje fizikalne, kemijske in biološke zakone smo posplošili na celo vesolje v njegovem prostoru in času. Še več, jemljemo jih kot dejstvo, kot dogmo. In ob tem se potem vprašam, če niso tudi današnje religije enostavno nastale skozi zgodovino tako, da je nek "naravoslovni" zakon postal dogma? In da prav zato znanost ne mara religij, ker podzavestno čuti, da gre po isti poti, po robu?
Vedno znova me presenetijo ženske na pomembnih položajih, na primer ravnateljice, direktorice, političarke. Predvsem slovenske. Morda zato, ker jim redko opazim. Oziroma, jih redko, v bistvu nikoli ne opazim kot ženske. Vedno se mi zdi, da so v žensko kožo preoblečeni moški, da torej ustvarjajo moško družbo, ki hoče biti bolj moška, kot naj bi že itak bila po splošnem mnenju, in morda nezavedno uničujejo ravno to, kar bi rade, torej ustvarile žensko družbo, ali še bolje, uravnoteženo družbo. Tako gre spet za hojo-po-robu. Za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bila ženska.
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html
30. jan. 2014
Pripravništvo III
Priznajmo, da smo v bistvu vsi pripravniki. Nihče od nas se ne rodi pameten. Nobena beseda in nobeno dejanje ni popolnoma zanesljivo, kljub še tako obsežnim izkušnjam. So razlike, a s stališča prostorskih in časovnih dimenzij vesolja, tako rekoč nepomembne. Živimo v naravi, ki se neprestano spreminja. Živimo v družbi, kjer odnosi niso stalnica; morda so stvari.... Soočamo se s svojo notranjo naravo, kjer se spremembe porajajo, celo tiste, ki nam jih družba tako težko prizna, na primer notranje spremembe na bolje.
Bistvo pripravništva sta trud in iskrena odprtost. To pa je pomembno.
Bistvo pripravništva sta trud in iskrena odprtost. To pa je pomembno.
29. jan. 2014
Pripravništvo II
Dejansko obstajajo ljudje, ki se prijavijo na nek razpis za delo (službo ...), in potem na razgovoru jasno povedo, da o vsebinah pričakovanega dela popolnoma nič ne vedo, in da pričakujejo od delodajalca, da jim to v začetnih mesecih pove. Nekaterim se lahko šteje v plus vsaj to, da izjavo iskreno izrečejo. Večina to pove med vrsticami.
Gorje, če gre za kakšna odgovorna delovna mesta, ali delo, kjer moraš sam ustvarjati podrobnosti vsebine. Gorje, če gre za dela, pri katerih se posledice odločitev tičejo večje skupine ljudi. Ali celo države.
Avtor tega besedila je nekoč v enem tednu opravil 164 (z besedo stoštiriinšestdeset) zaporednih razgovorov s kandidati in kandidatkami za neko projektno delo. Vsi izprašanci so imeli vsaj univerzitetno izobrazbo.
Gorje, če gre za kakšna odgovorna delovna mesta, ali delo, kjer moraš sam ustvarjati podrobnosti vsebine. Gorje, če gre za dela, pri katerih se posledice odločitev tičejo večje skupine ljudi. Ali celo države.
Avtor tega besedila je nekoč v enem tednu opravil 164 (z besedo stoštiriinšestdeset) zaporednih razgovorov s kandidati in kandidatkami za neko projektno delo. Vsi izprašanci so imeli vsaj univerzitetno izobrazbo.
Naročite se na:
Objave (Atom)