Beremo o športnih uspehih, o poslovnih, o mladinskih olimpijadah, obeti so odlični, mladina nas odlično "prezentira". Vse to je lepo in njim lahko čestitamo, tudi staršem, ki jih izdatno podpirajo, in trenerjem ali mentorjem, ki jih pogosto zaradi svojega veselja nadpovprečno dobro vzamejo v svoje roke.
Tako je z mladimi. Lepo. Zastave, himne ...
Ampak kako to spraviti v življenje? Zakaj potem, v odrasli dobi, ali v odrasli poslovni ali družbeni sceni ne uspe. Saj njim morda osebno uspe, ampak, če smo iskreni, le redkim, in še tisti morda črpajo zalogo iz svojih mladinskih let. Večina pa je zgubljenih med množico slehernikov, kljub morda enakim medaljam na olimpiadi pred leti ali desetletji.
So bremena preteklosti pretežka?
Se starejši na tistem kočljivem prehodu mladih iz mladosti v odraslost ne umaknemo?
Gre za sistem hitrega ognja in pepela namesto zmerne rasti?
Morda pozabljamo na okolje (poslovno, družbeno, naravno) in zaradi necelovitosti zamisli (mladostnosti, juvenilnosti) sicer sama na sebi dobro zamišljena zadeva v okolju propade?
In zato ne velja, kljub proglasitvam, in celo kljub trudu posameznikov in posameznic:
- očistimo Slovenijo - en dan - zakaj ne čistimo vsak dan? - Pravzaprav, skrbeli naj bi, da je ne zamažemo.
- osmi marec - en dan - mar niso ženske na svetu vsak dan?
- dan biotske raznovrstnosti - mar res ni življenje vseh bitij in nas z njimi raznovrstno prav vsak dan?
Vse to so znaki mladinskosti.
Odraslost pa je vsak dan in še vsako noč, in še tisto, kar v prostor-času še nismo odkrili in morda le slutimo. Stalnost, ritem, cikličnost - to so tudi lastnosti narave, po katerih bi se lahko ravnali. Morda je tu odgovor.