Napetosti v človeku, pogosto posledice nerešenih nasprotij, in hkratna nuja po doseganju zadanega si cilja vodita v stanje, ki mu rečemo agonija. Misli neurejeno prihajajo in odhajajo, pogosto z bolestnimi ponovitvami. Čustva so v skoraj apatičnem mirovanju in plavajo nekje kot brez stika s telesom in skoraj kot brez povezave z mislimi. Telo mehanično opravlja nujne in na videz nujne dejavnosti. Dialog s soljudmi in okolico se omeji na priučeno vljudnost – ali pa še to ne. Agonija ni beg, je pa odgovor na beg.
Dolgotrajna agonija človeka uničuje. Zbegane misli ostajajo, čustvene napetosti se ne umirijo, dejavnost pa vse bolj izgublja smisel. Življenje nas vodi v brezizhodnost, proti kateri se lahko borimo, v posebnih okoliščinah pa tudi to ni mogoče. Ostane zgolj in samo nagonsko vztrajanje za preživetje.
Človek, ki še ni občutil vsaj malo podobnega stanja, verjetno živi precej pasivno življenje, kjer prevladuje notranji beg v navidezno umirjenost. Stalnica takšnega človeka je neneho prejemanje in redko dajanje. S stališča aktivnih ljudi je takšno življenje celo brez smisla. Agonija je namreč običajen in pričakovan del odraslosti. Kdor se tega dejstva zaveda, je že napravil prvi korak k obvladovanju.
V času agonije človek nikakor ne sme sprejemati nobenih odločitev, niti dotedanjih spreminjati. Pomembno je, da jih odložimo na čas lažjega razmišljanja in čustvenega ravnovesja. Ni pametno spreminjati niti manjših odločitev, za katere lahko slutimo, da so nam pomagale v življenju.
Celo branje o agoniji v času agonije lahko zavede v spreminjanje odločitev, saj bralec zmotno misli, da so dejstva, ki jih pisec navede, resnična tudi zanj. To pa ni nujno, saj odrasel človek zase najbolje ve, kaj je v njem, če se le opazuje. Takšna resničnost je relativna glede na okoliščine, v kakršnih se človek znajde.
Agonije v življenju niso neobičajne, tudi ne tako redke. Večinoma tudi same prenehajo, kot bolezen ali slaba volja. Vendar mnoge strejo do obupa in do brezihodne doživljenjske apatije. Če smo si razloge zanjo ustvarili sami, se premagovanje agonije zdi lažje. V zavedanju, da smo si sami krivi, nekako lažje stisnemo zobe, in večini ljudi jo uspe prebroditi. Če je vzrok za agonijo zunanji, na primer razmere v javnosti, kot so vojne, težke splošne socialne razmere, brezizhodnost osebnih razmer in podobno, rešitve običajno ne vidimo – na rešitev lahko le upamo.
Ne glede na to, ali so razlog za agonijo zunanji dejavniki, ali pa smo si razmere zanjo ustvarili s svojimi nepremišljenimi odločitvami, je najboljša metoda reševanja predhodna vaja, preventiva. Morda bi si kdo mislil, da je s tem mišljeno, da se je treba trpinčiti z umetno pripravljenimi agonijami. Nikakor. Treba je le vzeti tisto, kar nam življenje nudi, predvsem pa metode, ki so jih v stoletjih obrusili naši predniki. Predvsem so to rituali, ki so v mnogih primerih preprosto kopiranje narave. Nočno spanje, dnevno delo in gibanje, dnevna telesna in duhovna higiena, redno in zmerno prehranjevanje z normalno zdravo hrano, tedenski dan za oddih.
Rásti v vztrajanju, tudi preizkušati meje. Samo to, brez pretiranih naprezanj. Samo vsakdanji kruh. Ne glede na leta.