V času krize ali stresa ali stiske se človek ali družba zelo pogosto obnaša neobičajno. Od zunaj se to bolje opazi, z notranje strani pa zgleda tako, da sicer vemo, a hočemo temu védenju uiti. Podobno se drugače obnašamo ob vzhičenju.
Poseben stres ali vzhičenje nam povzročajo dejavniki, zunanji ali notranji, ki
izstopajo iz naših predstav, iz naše paradigm. Na primer, nekdo pride s povsem svežo in odlično idejo v našo bližino. Presenečeni smo in takoj navdušeni. Takoj tudi vemo: "To je tisto pravo!" To védenje lahko nekaj časa traja, potem pa, kmalu, krivulja navdušenja malce klecne, ampak res samo malo. "Kaj pa, če ...?" Večji del mišljenja ostaja na visokem nivoju, še vedno vemo, da je to "tisto pravo".
In kako v stresu ali vzhičenju to rešujemo? Največkrat napačno. Tisti drobni klec prevlada vse, kar je pravo. Škoda.
Kaj je bistvo problema, ko posameznik ali družba klecne v stavek "kaj pa če ..."
Nič drugega, kot odgovornost.