Od 70-tih let
preteklega stoletja se v povezavi z naravovarstvom pričnejo
oblikovati tri usmeritve: naravoslovna, upravna in etična.
Naravoslovje nam daje odgovor na vprašanje kaj varujemo,
uprava se ukvarja z vprašanjem kako varujemo, etika v
najširšem smislu nam odgovarja zakaj ali čemu
varujemo naravo. Vsaka usmeritev ima svoje metode dela: naravoslovje
empirične, uprava operativno‑politične, etika pa skuša
nadgraditi stoletja napredujoče humanosti.
Znotraj vsake od
treh usmeritev se sicer pojavljajo nasprotja, vendar
je težnja vsake k specifičnemu odgovoru jasno razvidna. Med njimi pa se žal kaže vse večja razsmernost. Odnos naravoslovja in etike do uprave je izrazito sterilen, naravoslovje se na področje etike nikakor se spušča, etične razprave kažejo šibkost osnovnega znanja o naravi, uprava ni sposobna pretvoriti naravoslovnih podatkov v kakovostno naravovarstveno informacijo, etiko pa prepušča akademskim razpravam.
je težnja vsake k specifičnemu odgovoru jasno razvidna. Med njimi pa se žal kaže vse večja razsmernost. Odnos naravoslovja in etike do uprave je izrazito sterilen, naravoslovje se na področje etike nikakor se spušča, etične razprave kažejo šibkost osnovnega znanja o naravi, uprava ni sposobna pretvoriti naravoslovnih podatkov v kakovostno naravovarstveno informacijo, etiko pa prepušča akademskim razpravam.
Družba na področju
naravovarstva postaja neučinkovita zato, ker na vsa vprašanja, kaj,
kako in čemu, ne odgovarja povezano, oziroma zato, ker na vprašanje
kaj dobivamo odgovore kako, na vprašanja čemu
odgovore kaj, na vprašanja kako pa odgovore čemu.