9. mar. 2013

Gremo v naravo! Spoznavanje.

Zdi se, da se je znanost zelo zapletla in da določevalni ključi postajajo nemogoče in neuporabno komplicirani. A težave s ključi imamo tudi mi, vsakdanji obiskovalci narave. Dokler o neki vrsti beremo v knjigi, primerjamo lastnosti na risbi ali fotografiji ter na spletu, se nam zdi vse logično. Na terenu pa se tako pogosto zaplete
že pri prvem primerku: vsak osebek ima kakšno posebnost. Težave so tudi na višji ravni. Ključi namreč opisujejo povprečno lastnost določene vrste, narava pa je v svoji raznolikosti rada še bolj raznolika. Saj poznamo: mnogi ključi, predvsem rastlinski, so vezani na stanje v času cvetenja – mi pa gremo v naravo najraje zgodaj spomladi; v mlaki vidimo paglavce, za katere vemo da so dvoživke, a ključ za dvoživke opissuje le odrasle; na travniku leži kupček fižolastih iztrebkov – verjetno od nekega kopitarja, a kaj, ko ključ za sesalce v naši roki sploh ne omenja, da se te živali kakorkoli iztrebljajo; ob morju nas zjutraj prebudijo nevidni škržati, prebiramo pa slikanico o škržatih z odličnimi risbami; skratka, naravna raznolikost je bistveno večja, kot si od daleč mislimo. Zato nam ne ostane drugega, kot da se vanjo še naprej poglabljamo. Razmišljanje o bujnosti njenega življenja pride navadno samo od sebe. Učeno bi rekli, da gre za duhovno rekreacijo. Gremo torej v naravo!