Že več raziskav s področja etologije, to je vede o živalskem obnašanju, dokazuje, da imajo živali bistvno več težav s premagovanjem strahu pred težavami kot s težavami samimi. Tako se lahko v izjemno težkih in hudih razmerah povsem znosno obnašajo in premagujejo še tako nemogoče prepreke. Običajno živali v zelo hudi stiski niso nevarne in si celo med seboj pomagajo.
Bistveno bolj pa so živali razdražljive, če jih je strah. Takrat so tudi bistveno bolj nevarne. Marsikdo ima s tem tudi lastne izkušnje, na primer z živalmi doma, tako s hišnimi ljubljenci kot tudi z živino v štali.
Morda je podobne razlike med strahom in dejanskimi težavami zaznati tudi pri človeku. Morda se tega sploh premalo zavedamo, ker se nam zdi, da bi potem izpadli preveč živalski, preveč biološki, torej premalo človeški, premalo humani ... Morda je na primer strah pred krizo večji, kot kriza sama, in zato tako nespretno pristopamo k reševanu.
17. mar. 2014
14. mar. 2014
Funkcionalno nepismeni?
Kaj pa
funkcionalno misleči?
in funkcionalno dejavni?
Lahko smo veseli, da je po nekaj stoletjih od uvedbe šolstva večina ljudi zahodne civilizacije pismenih. Je pa tudi znano, da je le majhen odstotek tudi funkcionalno pismenih; torej takih, ki zna tudi nekaj napisati. Celo kakšni posamezniki z zelo visoko izobrazbo bi se najbrž našli med njimi.
Problem pa ni le v pismenih, ampak tudi v mislečih in v dejavnih. Vprašati bi se morali, kakšen odstotek pripadnikov in pripadnic zahodne civilizacije je funkcionalno mislečih, in koliko funkcionalno dejavnih. Marsikateri funkcionar, na primer, ni prav posebno opazno funkcionalen, pri nekaterih pa se zdi, da tudi funkcija mišljenja ni tam, kjer bi morda lahko bila, ali pa bi jo pričakovali glede na funkcijo.
funkcionalno misleči?
in funkcionalno dejavni?
Lahko smo veseli, da je po nekaj stoletjih od uvedbe šolstva večina ljudi zahodne civilizacije pismenih. Je pa tudi znano, da je le majhen odstotek tudi funkcionalno pismenih; torej takih, ki zna tudi nekaj napisati. Celo kakšni posamezniki z zelo visoko izobrazbo bi se najbrž našli med njimi.
Problem pa ni le v pismenih, ampak tudi v mislečih in v dejavnih. Vprašati bi se morali, kakšen odstotek pripadnikov in pripadnic zahodne civilizacije je funkcionalno mislečih, in koliko funkcionalno dejavnih. Marsikateri funkcionar, na primer, ni prav posebno opazno funkcionalen, pri nekaterih pa se zdi, da tudi funkcija mišljenja ni tam, kjer bi morda lahko bila, ali pa bi jo pričakovali glede na funkcijo.
13. mar. 2014
Tragika pospravljanja
Letni ritem je le eden od ritmov, ki smo ga v teku evolucije prenesli še iz časov naših prednikov, iz sveta ki smo ga skoraj pozabili ali ga hočemo pozabiti, iz časov, ko so telesa naših prednikov bila brez zavesti in samozavedanja še del živalskega sveta. Mokra in sušna doba; letni časi; polarni dan in noč; nekateri pojavi popolnoma naravni iz nežive narave, klime, vrtenja in krozenja Zemlje, nekateri že z imeni, ki jim jih je dal človek.
V letne ritme narave so se ujele vse civilizacije. Zdelo se jim je praktično, predvsem pa se je verjetno izkazalo za zdravo na primer, da se določeno obdobje ne je mesa, da je ob določenih dnevih čas za druženje in za umiritev, da so nekateri dnevi namenjeni romanju na semenj v malo bolj oddaljeno vas, da je poleg tedenskih prostih dni, ki so podobno vezana na dogodke iz nežive narave, človeku potreben še kakšen dodaten praznik, da je na leto treba imeti dva do pet velikih praznovanj in podobno.
Tako je evropski človek in z njim povezane kulture v Novem svetu prevzel letni ritem krščanskih praznikov. Predvsem v mestih so se menda nekdaj zelo strogo držali reda, da so v letu trije veliki prazniki, božič, velika noč in vnebovzetje Marijino, ki so lepo razporejeni čez celo leto. Zavedanje, da so vezani na poganska praznovanja se je nekako izgubilo, so se pa nanje vezala drugačna obredja. Med njimi tudi čisto banalna, kot je pospravljanje. Rekli bi generalno pospravljanje. Pred temi prazniki je nekdaj v mestu, pa tudi na podeželju veljalo nenapisano pravilo, da je treba hišo in posestvo pregledati in pospraviti, in seveda popraviti, kar se je morda pokvarilo. Tako je civilizacija držala red tudi na ravni posameznika oziroma njegovega neposrednega domovanja.
Pospravljanje, v manjšem obsegu seveda, se je potem preneslo na tedensko dogajanje, najpogosteje na soboto. S tem seveda ni nič narobe in v današnji naglici tedenskega službenega ritma morda celo vse bolj in edino logično. Obstaja pa ena tragika ritmičnega pospravljanja, namreč, da človek ves čas živi v nepospravljenem okolju. In to je grozno.
Zato bi bilo koristno razmišljati, da bi obredno pospravljanje enostavno ukinili, in namesto njega uvedli neritmični sistem takoj-pospravi-za-seboj ali sploh-ne-nastavljaj ali uporabi-toliko-in-vse-in-samo-kar-rabiš. Tako bi morda morali učiti že otroke. S takim sistemom bi se rešili marsikatere okoljske težave z odpadki.
V letne ritme narave so se ujele vse civilizacije. Zdelo se jim je praktično, predvsem pa se je verjetno izkazalo za zdravo na primer, da se določeno obdobje ne je mesa, da je ob določenih dnevih čas za druženje in za umiritev, da so nekateri dnevi namenjeni romanju na semenj v malo bolj oddaljeno vas, da je poleg tedenskih prostih dni, ki so podobno vezana na dogodke iz nežive narave, človeku potreben še kakšen dodaten praznik, da je na leto treba imeti dva do pet velikih praznovanj in podobno.
Tako je evropski človek in z njim povezane kulture v Novem svetu prevzel letni ritem krščanskih praznikov. Predvsem v mestih so se menda nekdaj zelo strogo držali reda, da so v letu trije veliki prazniki, božič, velika noč in vnebovzetje Marijino, ki so lepo razporejeni čez celo leto. Zavedanje, da so vezani na poganska praznovanja se je nekako izgubilo, so se pa nanje vezala drugačna obredja. Med njimi tudi čisto banalna, kot je pospravljanje. Rekli bi generalno pospravljanje. Pred temi prazniki je nekdaj v mestu, pa tudi na podeželju veljalo nenapisano pravilo, da je treba hišo in posestvo pregledati in pospraviti, in seveda popraviti, kar se je morda pokvarilo. Tako je civilizacija držala red tudi na ravni posameznika oziroma njegovega neposrednega domovanja.
Pospravljanje, v manjšem obsegu seveda, se je potem preneslo na tedensko dogajanje, najpogosteje na soboto. S tem seveda ni nič narobe in v današnji naglici tedenskega službenega ritma morda celo vse bolj in edino logično. Obstaja pa ena tragika ritmičnega pospravljanja, namreč, da človek ves čas živi v nepospravljenem okolju. In to je grozno.
Zato bi bilo koristno razmišljati, da bi obredno pospravljanje enostavno ukinili, in namesto njega uvedli neritmični sistem takoj-pospravi-za-seboj ali sploh-ne-nastavljaj ali uporabi-toliko-in-vse-in-samo-kar-rabiš. Tako bi morda morali učiti že otroke. S takim sistemom bi se rešili marsikatere okoljske težave z odpadki.
12. mar. 2014
Neokrnjena narava
Neokrnjena narava* ne obstaja. Nikoli ni obstajala. Le v naših mislih je občutek, da obstaja. Neokrnjena narava je pojem, ki smo si ga ustvarili kot nasprotje kulturi tehnologije, ki od 19. stoletja naprej nastajala na Zahodu. Civilizacija je ustvarila neokrnjeno naravo. In vsaka civilizacija jo ustvari na novo, če jo. Neokrnjena narava ni nek tip krajine ali habitata, ampak splet občutkov o človeku in naravi, ki se na različne načine kaže v različnih časih, kulturah in posameznikih
Torej je neokrnjeno naravo ustvarila civilizacija?
Kot pojem ja. Izvorno ne. Izvorno narava obstaja pred človekom. Daleč prej.
Civilizacija je neokrnjeno naravo le proglasila.
-----
*angleško govoreči svet za besedno zvezo neokrnjena narava uporablja wilderness
Torej je neokrnjeno naravo ustvarila civilizacija?
Kot pojem ja. Izvorno ne. Izvorno narava obstaja pred človekom. Daleč prej.
Civilizacija je neokrnjeno naravo le proglasila.
-----
*angleško govoreči svet za besedno zvezo neokrnjena narava uporablja wilderness
11. mar. 2014
Veste, kaj je stržen?
Debla nekaterih dreves in grmov so votla, oziroma se v njih tvori stržen, ki je bistveno mehkejši od okoliškega lesa. Tudi v družbi je opaziti pojave, ki so podobni strženu. In nekateri so celo ključni za našo civilizacijo.
Na primer dejstvo, da se nam mnoga danes ključna dela klasičnih grkov niso ohranila v originalu in v središču njihovega nastanka, ampak jih je bilo treba naknadno (nazaj) prevesti iz arabščine.
Ali pa rimski imperij. Mnogi mislijo, da se je rimska kultura ohranila s kontinuiteto skozi v srednjeevropsko nemško kulturo. A taka trditev sloni le na sloviti veleevropski državi, ki je sebe poimenovala Rimsko cesarstvo nemške narodnosti in o kateri se pridno učimo v šoli.. A tako se je le imenovala, v resnici je bila vse drugo. Rimsko kulturo nam je ohranil in ponovno vrnil v Evropo vzhodni del cesarstva, Bizanc.
Pravijo, da bo tudi s vrednotami krščanstva tako: ne ohranja jih Evropa ali Sredozamlje, kjer se je ta vera spočela, in od koder so jo v preteklih stoletjih vehementno širili. Ne. Vrednote, tiste prave, pozitivne in izvorne, bodo prišle (nazaj) od drugod.
Še v vsakodnevnem življenju lahko opazimo, kako se praznijo mestna središča. Če jih mestne oblasti s spodbudami ne oživljajo, ali če niso slučajno med tistimi stotimi na svetu, ki jih oblegajo trume turistov zaradi razvpite znamenitosti, postanejo mestna središča vsaj ob koncih tednov prave mrtvašnice.
Morda se celo zdrava pamet včasih umakne iz središč samo zato, da se ohrani.
Narediti v središču stržen? Kot rastlina, ki je prav zaradi votlosti debla bolj trdna in manj trda.
Na primer dejstvo, da se nam mnoga danes ključna dela klasičnih grkov niso ohranila v originalu in v središču njihovega nastanka, ampak jih je bilo treba naknadno (nazaj) prevesti iz arabščine.
Ali pa rimski imperij. Mnogi mislijo, da se je rimska kultura ohranila s kontinuiteto skozi v srednjeevropsko nemško kulturo. A taka trditev sloni le na sloviti veleevropski državi, ki je sebe poimenovala Rimsko cesarstvo nemške narodnosti in o kateri se pridno učimo v šoli.. A tako se je le imenovala, v resnici je bila vse drugo. Rimsko kulturo nam je ohranil in ponovno vrnil v Evropo vzhodni del cesarstva, Bizanc.
Pravijo, da bo tudi s vrednotami krščanstva tako: ne ohranja jih Evropa ali Sredozamlje, kjer se je ta vera spočela, in od koder so jo v preteklih stoletjih vehementno širili. Ne. Vrednote, tiste prave, pozitivne in izvorne, bodo prišle (nazaj) od drugod.
Še v vsakodnevnem življenju lahko opazimo, kako se praznijo mestna središča. Če jih mestne oblasti s spodbudami ne oživljajo, ali če niso slučajno med tistimi stotimi na svetu, ki jih oblegajo trume turistov zaradi razvpite znamenitosti, postanejo mestna središča vsaj ob koncih tednov prave mrtvašnice.
Morda se celo zdrava pamet včasih umakne iz središč samo zato, da se ohrani.
Narediti v središču stržen? Kot rastlina, ki je prav zaradi votlosti debla bolj trdna in manj trda.
10. mar. 2014
Dodajanje in odvzemanje
Če pogledamo klasično kiparstvo, poznamo dve osnovni metodi dela: dodajanje (npr. oblikovanje gline, sestavljanje iz lesenih delov) in odvzemanje (dolbenje lesa, kamniti kipi ...). Odvzemanje je menda od nekdaj veljalo za bolj zahtevno tehniko, saj je odkrušen kamniti blok, ki je že napol oblikovan v roko, težko trajno prilepiti nazaj na izklesano ramo.
Podobno je z raziskavami. So takšne, kjer dejstva sestavljamo v skupne zaključke, in drugačne, kjer dejstva izločamo, da lahko pridemo do končnega rezultata. Tudi tu je nevarnost, morda ravno obratno kot pri kiparstvu, da na kakšna dejstva pozabimo ali jih spregledamo. Celo namensko, tu in tam.
V življenju vsakdana sta združeni obe tehniki. Potrebno je ločevanje, kaj pridobivamo (osnovne življenske potrebščine, znanje, morda ugled, mir, ...) in za kaj je bolje, da se znebimo (zapravljanja časa, grdih navad, morda slave, ali drage naročnine na nepotrebno dobrino, sladkarij ...). Pri uravnoteženju bomo seveda najbolj mislili na to, da si tistega, česar ne potrebujemo, sploh ne pridobimo. Morda nas v življenju celo ovira, ali pa ga po kratkem času (ne)uprabe odvržemo.
Zdi se, da nam v življenskem kiparstvu metoda dodajanja še nekako gre od rok, na odvzemanje pa pogosteje le mislimo in imamo dobre namene. Morda se res bojimo, da bo lepljenje prezahtevno in pozabljamo, da življenje pač ni mrtev kip.
Bi tudi v krizi, kakor smo proglasili sedanji čas, morali več razmišljati, da ima družba morda česa preveč in ne premalo?
Podobno je z raziskavami. So takšne, kjer dejstva sestavljamo v skupne zaključke, in drugačne, kjer dejstva izločamo, da lahko pridemo do končnega rezultata. Tudi tu je nevarnost, morda ravno obratno kot pri kiparstvu, da na kakšna dejstva pozabimo ali jih spregledamo. Celo namensko, tu in tam.
V življenju vsakdana sta združeni obe tehniki. Potrebno je ločevanje, kaj pridobivamo (osnovne življenske potrebščine, znanje, morda ugled, mir, ...) in za kaj je bolje, da se znebimo (zapravljanja časa, grdih navad, morda slave, ali drage naročnine na nepotrebno dobrino, sladkarij ...). Pri uravnoteženju bomo seveda najbolj mislili na to, da si tistega, česar ne potrebujemo, sploh ne pridobimo. Morda nas v življenju celo ovira, ali pa ga po kratkem času (ne)uprabe odvržemo.
Zdi se, da nam v življenskem kiparstvu metoda dodajanja še nekako gre od rok, na odvzemanje pa pogosteje le mislimo in imamo dobre namene. Morda se res bojimo, da bo lepljenje prezahtevno in pozabljamo, da življenje pač ni mrtev kip.
Bi tudi v krizi, kakor smo proglasili sedanji čas, morali več razmišljati, da ima družba morda česa preveč in ne premalo?
9. mar. 2014
Autointencičnost
Mnoga družbena področja, in celo gospodarska, ki imajo kakršenkoli javni pomen, postajajo same sebi namen. Zdravstvo se namesto z zdravjem ukvarja z zdravstvom. Šolstvo namesto z mladino s šolskim sistemom. Znanost namesto z naravo ali družbo z nazivi in lastno organizacijo. Umetnost namesto z dviganjem duha z mukotrpjem. Naravovarstvo namesto z naravo s številom izdanih dokumentov. Cestne službe namesto s snegom s dovoljenimi centimetri. Banka namesto z obstoječim denarjem, z denarjem, ki ga ni. Politika namesto z usklajevanjem javnih zadev s krčevitostjo samoobstanka.
Ne verjamete?
Berite letna poročila.
Samo-sebi-namen verjetno v družbi ne preživi. Oziroma taka družba verjetno ne preživi. K sreči preživi zdravje, mladina, narava, človekov duh, celo denar in vsaj neke vrste oblast.
Ne verjamete?
Berite letna poročila.
Samo-sebi-namen verjetno v družbi ne preživi. Oziroma taka družba verjetno ne preživi. K sreči preživi zdravje, mladina, narava, človekov duh, celo denar in vsaj neke vrste oblast.
8. mar. 2014
Mladinska reprezentanca
Beremo o športnih uspehih, o poslovnih, o mladinskih olimpijadah, obeti so odlični, mladina nas odlično "prezentira". Vse to je lepo in njim lahko čestitamo, tudi staršem, ki jih izdatno podpirajo, in trenerjem ali mentorjem, ki jih pogosto zaradi svojega veselja nadpovprečno dobro vzamejo v svoje roke.
Tako je z mladimi. Lepo. Zastave, himne ...
Ampak kako to spraviti v življenje? Zakaj potem, v odrasli dobi, ali v odrasli poslovni ali družbeni sceni ne uspe. Saj njim morda osebno uspe, ampak, če smo iskreni, le redkim, in še tisti morda črpajo zalogo iz svojih mladinskih let. Večina pa je zgubljenih med množico slehernikov, kljub morda enakim medaljam na olimpiadi pred leti ali desetletji.
So bremena preteklosti pretežka?
Se starejši na tistem kočljivem prehodu mladih iz mladosti v odraslost ne umaknemo?
Gre za sistem hitrega ognja in pepela namesto zmerne rasti?
Morda pozabljamo na okolje (poslovno, družbeno, naravno) in zaradi necelovitosti zamisli (mladostnosti, juvenilnosti) sicer sama na sebi dobro zamišljena zadeva v okolju propade?
In zato ne velja, kljub proglasitvam, in celo kljub trudu posameznikov in posameznic:
- očistimo Slovenijo - en dan - zakaj ne čistimo vsak dan? - Pravzaprav, skrbeli naj bi, da je ne zamažemo.
- osmi marec - en dan - mar niso ženske na svetu vsak dan?
- dan biotske raznovrstnosti - mar res ni življenje vseh bitij in nas z njimi raznovrstno prav vsak dan?
Vse to so znaki mladinskosti.
Odraslost pa je vsak dan in še vsako noč, in še tisto, kar v prostor-času še nismo odkrili in morda le slutimo. Stalnost, ritem, cikličnost - to so tudi lastnosti narave, po katerih bi se lahko ravnali. Morda je tu odgovor.
Tako je z mladimi. Lepo. Zastave, himne ...
Ampak kako to spraviti v življenje? Zakaj potem, v odrasli dobi, ali v odrasli poslovni ali družbeni sceni ne uspe. Saj njim morda osebno uspe, ampak, če smo iskreni, le redkim, in še tisti morda črpajo zalogo iz svojih mladinskih let. Večina pa je zgubljenih med množico slehernikov, kljub morda enakim medaljam na olimpiadi pred leti ali desetletji.
So bremena preteklosti pretežka?
Se starejši na tistem kočljivem prehodu mladih iz mladosti v odraslost ne umaknemo?
Gre za sistem hitrega ognja in pepela namesto zmerne rasti?
Morda pozabljamo na okolje (poslovno, družbeno, naravno) in zaradi necelovitosti zamisli (mladostnosti, juvenilnosti) sicer sama na sebi dobro zamišljena zadeva v okolju propade?
In zato ne velja, kljub proglasitvam, in celo kljub trudu posameznikov in posameznic:
- očistimo Slovenijo - en dan - zakaj ne čistimo vsak dan? - Pravzaprav, skrbeli naj bi, da je ne zamažemo.
- osmi marec - en dan - mar niso ženske na svetu vsak dan?
- dan biotske raznovrstnosti - mar res ni življenje vseh bitij in nas z njimi raznovrstno prav vsak dan?
Vse to so znaki mladinskosti.
Odraslost pa je vsak dan in še vsako noč, in še tisto, kar v prostor-času še nismo odkrili in morda le slutimo. Stalnost, ritem, cikličnost - to so tudi lastnosti narave, po katerih bi se lahko ravnali. Morda je tu odgovor.
7. mar. 2014
Samonapihnjena izobrazba
Demokratična družba ima veliko pasti. Ena je tudi na področju izobraževanja.
Verjetno sicer noben sistem izobraževanja na svetu ni idealen, ampak v nekaterih evropskih državah je šlo po zadnji celoviti in vsecelinski prenovi šolstva drastično navzdol. In to demokratično. Zdi se, da je izhodišče v teh državah bilo prenapihnjena izobrazba, križana z dobrim občutkom te hitre pridobitve izobrazbenega ali akademskega naziva. Znanje posameznikov pa temu ni sledilo. Tudi ni sledila ustrezna strokovna komunikacija, ali vsaj nastavki za strokovno ali tehnično komunikacijo, ki je nujna ob prehodu znanja v uporabo v praksi. Pojavila so se točkovanja, posledično tekmovanja - vendar ne v znanju, ampak v spretnosti pridobivanja ustrezne ravni točk. Tekmovanja na živo in mrtvo od srednje šole navzgor in, predvsem, tako rekoč brez možnega popravnega izpita, kar se tiče znanja.
Merila so jasna (čeprav se dinamično spreminjajo glede na možnosti), kriteriji so določeni (vendar ne za otroke, ki jih izobražujemo, ampak za šolnike in za sistem), kazalniki so merljivi (ampak čemu to pomaga, če mladini ostane vedno samo lastna iznajdljivosti - no, saj to je za večino v redu in za življenje bolj obetavno, ampka potem ni imelo smisla uvajati sistemov in reform).
Politiki to ugaja, ker ji ustreza formalnost. Nenazadnje ob množici vsesplošnih in potrošniško usmerjenih in usmerjevanih podatkov ljudje nimamo časa, da bi sploh pogledali, če je na vsebini sploh kaj: torej, a smo se sploh kaj naučili, ali pa smo morda le pridobili izobrazbeno raven, določeno z demokratičnim dogovorom. Oziroma, ali tisti, ki ima neko točkovno izobrazbeno raven, tiste vsebine res zna; ali še drugače, ključno vprašanje: če tiste vsebine res (ali sploh) zna uporabljati. Kot rečeno, praksa v nekaterih državah, ne le, da se zdi napačno usmerjena, ampak se izmika kakršnemukoli preverjanju. To pa je značilnost samonapihnjenosti.
Verjetno sicer noben sistem izobraževanja na svetu ni idealen, ampak v nekaterih evropskih državah je šlo po zadnji celoviti in vsecelinski prenovi šolstva drastično navzdol. In to demokratično. Zdi se, da je izhodišče v teh državah bilo prenapihnjena izobrazba, križana z dobrim občutkom te hitre pridobitve izobrazbenega ali akademskega naziva. Znanje posameznikov pa temu ni sledilo. Tudi ni sledila ustrezna strokovna komunikacija, ali vsaj nastavki za strokovno ali tehnično komunikacijo, ki je nujna ob prehodu znanja v uporabo v praksi. Pojavila so se točkovanja, posledično tekmovanja - vendar ne v znanju, ampak v spretnosti pridobivanja ustrezne ravni točk. Tekmovanja na živo in mrtvo od srednje šole navzgor in, predvsem, tako rekoč brez možnega popravnega izpita, kar se tiče znanja.
Merila so jasna (čeprav se dinamično spreminjajo glede na možnosti), kriteriji so določeni (vendar ne za otroke, ki jih izobražujemo, ampak za šolnike in za sistem), kazalniki so merljivi (ampak čemu to pomaga, če mladini ostane vedno samo lastna iznajdljivosti - no, saj to je za večino v redu in za življenje bolj obetavno, ampka potem ni imelo smisla uvajati sistemov in reform).
Politiki to ugaja, ker ji ustreza formalnost. Nenazadnje ob množici vsesplošnih in potrošniško usmerjenih in usmerjevanih podatkov ljudje nimamo časa, da bi sploh pogledali, če je na vsebini sploh kaj: torej, a smo se sploh kaj naučili, ali pa smo morda le pridobili izobrazbeno raven, določeno z demokratičnim dogovorom. Oziroma, ali tisti, ki ima neko točkovno izobrazbeno raven, tiste vsebine res zna; ali še drugače, ključno vprašanje: če tiste vsebine res (ali sploh) zna uporabljati. Kot rečeno, praksa v nekaterih državah, ne le, da se zdi napačno usmerjena, ampak se izmika kakršnemukoli preverjanju. To pa je značilnost samonapihnjenosti.
5. mar. 2014
Ljubitelji
Včasih se zdi, da ljubitelji več naredijo kot profesionalci opustijo. Seveda prvi ne vedo, da so drugi opustili. Drugi pa se delajo, da se ne zavedajo, da so prvi več naredili. Včasih je tudi obratno.
4. mar. 2014
Vzgojni vzorci
Odmislimo osebno vzgojo, v kateri se medsebojno življenjsko brusimo posamezniki, ki živimo skupaj, in pogledamo družbeno vzgojo. Torej tisto, ki ji je morda celo težko reči vzgoja, oziroma tisto, kjer drug od drugega prevzemamo določene procese.
Dejansko gre za prenašanje vedenjskih vzorcev med posameznimi osebami (osebki), skupinami, populacijami ali celo kulturami. Če že vsi, ki kaj razmišljajo in te misli morajo sporočiti naprej, pišejo spletni dnevnik ali blog, ga bom torej tudi jaz. Če vsi plačujejo s kreditnimi karticami, bom pač tudi jaz. Če vsi tulijo, da je slovanska kultura manj vredna od germanske, bom tako tulil tudi jaz. Ne glede na vse, celo ne glede na moje osebno, zares osebno mnenje, ki ga bom v krogu enakomislečih zagotovo trdno zagovarjal (na primer, da pišem po lastni iniciativi, da meni pa gotovina edino nekaj pomeni, ali da kot Slovan vedno zagovarjam slovanstvo). Vzorci torej niso posebno stabilni, ampak očitno odvisni od okoliščin v časovnem, prostorskem ali odnosnem smislu.
Kaj to pomeni? Preprosto to, da če jih spoznamo kot vzorce (ki so prostovoljni in ne diktat), si moramo tudi dovoliti, da se pri sebi sami odločamo, katere bomo sprejeli in katere ovrgli, katere uporabili ali katere pozabili. Vzgajamo, sploh na družbeni ravni, se pravzaprav spet sami. Če trdimo, da so tuje rešitve za nas neuporabne (istočasno pa stalno špegamo čez plot), smo sami krivi, da se moramo pretirano obremeniti s stroški vsakokratnega odkrivanja tople vode. In obratno. Če trdimo, da so tuji vzorci razlog za naše neuspehe, smo si sami krivi: morda smo jih napačno interpretirali ali zgolj brez razmisleka prevzeli, brez ozira na naše okoliščine. Morda pa je ključni problem prav neuravnoteženost , da ne rečem shizofrenija v nas, ko bi istočasno radi obe skrajnosti: kopirali in delali popolnoma po svoje ...
Zdi pa se, da ni nikoli neumno posnemati drugih ljudi, družb, dognanih ureditev in podobnega, ki nam lahko koristijo pri razvoju in medsebojni uspešnosti. S poudarkom na besedi medsebojni, torej vzajemni. To sicer velja osebno, a odmislimo zdaj osebno vzgojo in pomislimo na družbene (tudi državno - upravne) procese.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
Dejansko gre za prenašanje vedenjskih vzorcev med posameznimi osebami (osebki), skupinami, populacijami ali celo kulturami. Če že vsi, ki kaj razmišljajo in te misli morajo sporočiti naprej, pišejo spletni dnevnik ali blog, ga bom torej tudi jaz. Če vsi plačujejo s kreditnimi karticami, bom pač tudi jaz. Če vsi tulijo, da je slovanska kultura manj vredna od germanske, bom tako tulil tudi jaz. Ne glede na vse, celo ne glede na moje osebno, zares osebno mnenje, ki ga bom v krogu enakomislečih zagotovo trdno zagovarjal (na primer, da pišem po lastni iniciativi, da meni pa gotovina edino nekaj pomeni, ali da kot Slovan vedno zagovarjam slovanstvo). Vzorci torej niso posebno stabilni, ampak očitno odvisni od okoliščin v časovnem, prostorskem ali odnosnem smislu.
Kaj to pomeni? Preprosto to, da če jih spoznamo kot vzorce (ki so prostovoljni in ne diktat), si moramo tudi dovoliti, da se pri sebi sami odločamo, katere bomo sprejeli in katere ovrgli, katere uporabili ali katere pozabili. Vzgajamo, sploh na družbeni ravni, se pravzaprav spet sami. Če trdimo, da so tuje rešitve za nas neuporabne (istočasno pa stalno špegamo čez plot), smo sami krivi, da se moramo pretirano obremeniti s stroški vsakokratnega odkrivanja tople vode. In obratno. Če trdimo, da so tuji vzorci razlog za naše neuspehe, smo si sami krivi: morda smo jih napačno interpretirali ali zgolj brez razmisleka prevzeli, brez ozira na naše okoliščine. Morda pa je ključni problem prav neuravnoteženost , da ne rečem shizofrenija v nas, ko bi istočasno radi obe skrajnosti: kopirali in delali popolnoma po svoje ...
Zdi pa se, da ni nikoli neumno posnemati drugih ljudi, družb, dognanih ureditev in podobnega, ki nam lahko koristijo pri razvoju in medsebojni uspešnosti. S poudarkom na besedi medsebojni, torej vzajemni. To sicer velja osebno, a odmislimo zdaj osebno vzgojo in pomislimo na družbene (tudi državno - upravne) procese.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
3. mar. 2014
Guideline Navodila руководствo
Kdor to bere, in ne uporablja računalnika, naj takoj preneha. Nehajte tudi tisti, ki uporabljate operacijski sistem DOS, kjer se je število znakov, dovoljenih za ime dadoteke, ravnalo po pravilu 8.3 (z besedo osem pika tri).
Ostali, prosim, nadaljujte. Še posebej uradniki in uradnice.
Čas bi bil, da se dogovorimo za okvir standardov ali meril, po katerih bi poimenovali datoteke. Saj ste že kdaj dobili in prebrali kakšna navodila, ki so vam jih poslali z Bruslja, in so imele datoteko poimenovano Guidelines.pdf; ali iz Ljubljane, in se je reklo Navodila.doc; ali morda iz Moskve руководящие_указания.oдт?
In morda ste potem naslednji teden dobili navodila iz nekega drugeg urada. Pa čez mesec spet ... Vedno guidelines, navodila, руководство ...
Morda ste sami napisali navodila nekomu, in ste datoteko poimenovali navodila.doc.
//tako se človeku nabere teh navodil za polno mapo - če pa ste si jih vzorno razporedili v več različno poimenovanih map, jih pa iskalci najdejo vse na kupu...//
Ideja tega pisanja je, da bi datoteke, kjer in kakor jih lahko, torej z računalnikom danes večinoma, poimenovali takole - ali podobno, skratka razumljivo:
navodila_program_ustanova_LLLL-MM-DD
Skrbniki hibridnih računalniških omrežij bodo verjetno dodali še prošnjo, naj se v imenih uporablja (žal) ameriški standard ASCII, torej v slovenščini "zal v slovenscini."
Ostali, prosim, nadaljujte. Še posebej uradniki in uradnice.
Čas bi bil, da se dogovorimo za okvir standardov ali meril, po katerih bi poimenovali datoteke. Saj ste že kdaj dobili in prebrali kakšna navodila, ki so vam jih poslali z Bruslja, in so imele datoteko poimenovano Guidelines.pdf; ali iz Ljubljane, in se je reklo Navodila.doc; ali morda iz Moskve руководящие_указания.oдт?
In morda ste potem naslednji teden dobili navodila iz nekega drugeg urada. Pa čez mesec spet ... Vedno guidelines, navodila, руководство ...
Morda ste sami napisali navodila nekomu, in ste datoteko poimenovali navodila.doc.
//tako se človeku nabere teh navodil za polno mapo - če pa ste si jih vzorno razporedili v več različno poimenovanih map, jih pa iskalci najdejo vse na kupu...//
Ideja tega pisanja je, da bi datoteke, kjer in kakor jih lahko, torej z računalnikom danes večinoma, poimenovali takole - ali podobno, skratka razumljivo:
navodila_program_ustanova_LLLL-MM-DD
Skrbniki hibridnih računalniških omrežij bodo verjetno dodali še prošnjo, naj se v imenih uporablja (žal) ameriški standard ASCII, torej v slovenščini "zal v slovenscini."
2. mar. 2014
Družba kliče avtoritete
Zdi se, da v družbi ni več nobenega zaupanja. Niti v vrednote, niti v ljudi, kaj šele v avtoritete - prej nasprotno. Pa vendarle je naša civilizacija, vsaj njen evropski, ali kot rečejo sodobni filozofi "kontinentalni" del, rastel ob avtoritetah, velikih ljudeh s področja znanosti, umetnosti, politike ... ne verjamem, da bi lahko kar tako na hitro v neki ekspres liberalizaciji prekinili to kontinentalno tradicijo.
Avtoritete - tu mislim osebe - ki so že preminile imajo poleg svojega zgodovinskega pomena tudi pomen zgleda za še živeče ljudi, predvsem tiste pogumnejše v mislih, besedah in dejanjih, ki so nekakšni družbeni korektorji, ki torej obstajajo, ki se oglašajo, ki skušajo nekaj narediti za boljšo družbo. A na eni strani se zdi, da so popolnoma neučinkoviti, da jih medijsko povozi že en sam nekoliko grobo naravnan govor prenapetega podžupana tam nekje v zadnji vasi, en sam udarec v obraz znane osebnosti, ena sama neusklajena jopica te ali one političarke.
Tako na osebni ravni, kako pa je pri ustanovah? Tudi te so, ali pa naj bi, igrale neko vlogo avtoritet, družbeno stabilnih organizacij, na katere se državljan lahko zanese, če zaradi drugega ne, zaradi tega, ker jih z davkom finančno vzdržuje. A zalomi se kaj hitro:
Družba kliče po avtoritetah. Ne grobo avtoritarnih, v kakršne se navidezne avtoritete rade obrnejo, in jih po njihovi preobrnjenosti tudi najlažje spoznamo. Ne, potrebujemo samo avtoritete same na sebi, ne trde, ampak trdne v tistem, kar so, v svoji znanosti, umetnosti, politiki, financah, morali ali filozofiji, in nenazadnje v vsakdanjem vsakodnevnem življenju. In predvsem kulturno človeške do tistih, ki jim zaupajo.
Avtoritete - tu mislim osebe - ki so že preminile imajo poleg svojega zgodovinskega pomena tudi pomen zgleda za še živeče ljudi, predvsem tiste pogumnejše v mislih, besedah in dejanjih, ki so nekakšni družbeni korektorji, ki torej obstajajo, ki se oglašajo, ki skušajo nekaj narediti za boljšo družbo. A na eni strani se zdi, da so popolnoma neučinkoviti, da jih medijsko povozi že en sam nekoliko grobo naravnan govor prenapetega podžupana tam nekje v zadnji vasi, en sam udarec v obraz znane osebnosti, ena sama neusklajena jopica te ali one političarke.
Tako na osebni ravni, kako pa je pri ustanovah? Tudi te so, ali pa naj bi, igrale neko vlogo avtoritet, družbeno stabilnih organizacij, na katere se državljan lahko zanese, če zaradi drugega ne, zaradi tega, ker jih z davkom finančno vzdržuje. A zalomi se kaj hitro:
- finančno ministrstvo ima davčno kontrolo
- prostorcem in geodetom se ravno pri merjenju zemljišč katastrofalno zatakne
- naravovarstveniki najbolj pogosto gazijo po proglašenih naravnih rezervatih
- cerkveni vrhovi strahotno padajo pri moralnih vprašanjiih
- vzgojitelji se nevzgojeno podijo po ulicah in protestirajo
- mediji kritizirajo stanje, ki ga sami s pretiranim populizmom soustvarjajo
- politiki, izvoljeni cvet družbe, zbujajo vse več vprašanj o poštenosti dejanj in še bolj vprašanj o poštenosti namenov
Družba kliče po avtoritetah. Ne grobo avtoritarnih, v kakršne se navidezne avtoritete rade obrnejo, in jih po njihovi preobrnjenosti tudi najlažje spoznamo. Ne, potrebujemo samo avtoritete same na sebi, ne trde, ampak trdne v tistem, kar so, v svoji znanosti, umetnosti, politiki, financah, morali ali filozofiji, in nenazadnje v vsakdanjem vsakodnevnem življenju. In predvsem kulturno človeške do tistih, ki jim zaupajo.
28. feb. 2014
Katastrofizmi
Bilo bi zanimivo filozofirati o grožnjah, ki se ne uresničijo, pa jih v okoljevarstvu še kar naprej ponavljamo.
Ali o avtoritetah s področja humane etike, ki na račun poniževanja ostale narave skušajo povzdigniti vrednost človeka.
Ali o neposrednem političnem okoriščanju na račun dejanske ranljivosti in prizadetosti narave .
To so katastrofizmi.
Morda tudi o neznanju množic, ki v svoji nemoči nasedajo spet in spet tistim, ki bi jih morali pravilno podučiti.
Kaj pa o popolnoma drugih ciljih, ki jih predvsem se v tako imenovani družbeni ali aplikativni ekologiji tako pridno množijo? Vse pogostejši kvazistrokovnjaki in na hitro priučeni spoznavalci narave. Saj ni nič narobe, če je človek ljubitelj. A brez poglobljenega znanja in zdrave notranje drže dober namen na papirju ne zadostuje. Še včeraj so streljali ali sekali brez podatkov in če le mogoče brez naravi vzporednih načrtov, danes bodo varovali. Še včeraj so skakali in vreščali ob ognju in vabili kupe pločevine v dotlej sebi namenjen gozd, danes so varstveniki. Ali si utirali kolesnice po gamsovi stečini - danes jo bodo varovali.
?
Morda danes, ko je ni treba, ko zadosutje papir.
Jutri vprašanje, ko narava pride sama.
To so katastrofe človeka.
Ali o avtoritetah s področja humane etike, ki na račun poniževanja ostale narave skušajo povzdigniti vrednost človeka.
Ali o neposrednem političnem okoriščanju na račun dejanske ranljivosti in prizadetosti narave .
To so katastrofizmi.
Morda tudi o neznanju množic, ki v svoji nemoči nasedajo spet in spet tistim, ki bi jih morali pravilno podučiti.
Kaj pa o popolnoma drugih ciljih, ki jih predvsem se v tako imenovani družbeni ali aplikativni ekologiji tako pridno množijo? Vse pogostejši kvazistrokovnjaki in na hitro priučeni spoznavalci narave. Saj ni nič narobe, če je človek ljubitelj. A brez poglobljenega znanja in zdrave notranje drže dober namen na papirju ne zadostuje. Še včeraj so streljali ali sekali brez podatkov in če le mogoče brez naravi vzporednih načrtov, danes bodo varovali. Še včeraj so skakali in vreščali ob ognju in vabili kupe pločevine v dotlej sebi namenjen gozd, danes so varstveniki. Ali si utirali kolesnice po gamsovi stečini - danes jo bodo varovali.
?
Morda danes, ko je ni treba, ko zadosutje papir.
Jutri vprašanje, ko narava pride sama.
To so katastrofe človeka.
27. feb. 2014
Volitve so odločene
602.000 volilcev ZPIZ
127.000 volilcev ZZZ
160.000 volilcev UDU+UJU
------------------------
889.000 skupaj nujnih podpornikov vsakokratne oblasti, ne glede na to, katera ali kakšna je.
Če je skupaj 1.710.000 volilnih upravičencev je ostanek (prostih) volilcev enak 821.000 (= 48%).
ZPIZ Zavod za pokojninsko zavarvoanje
ZZZ Zavod za zaposlovanje
UDU uslužbenci državnih ustanov
UJU Uslužbenci javnih ustanov
127.000 volilcev ZZZ
160.000 volilcev UDU+UJU
------------------------
889.000 skupaj nujnih podpornikov vsakokratne oblasti, ne glede na to, katera ali kakšna je.
Če je skupaj 1.710.000 volilnih upravičencev je ostanek (prostih) volilcev enak 821.000 (= 48%).
ZPIZ Zavod za pokojninsko zavarvoanje
ZZZ Zavod za zaposlovanje
UDU uslužbenci državnih ustanov
UJU Uslužbenci javnih ustanov
Trajen umik države
Za trajen umik oglasa je potrebna namestitev piškotka:
add_sigov, veljavnost: 30 dni.
Za trajen umik neumnosti je potrebna namestitev pameti:
add_um, veljavnost: neomejena.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/financno-oglasevanje-z-rokom-ne-trajanja.html
add_sigov, veljavnost: 30 dni.
Za trajen umik neumnosti je potrebna namestitev pameti:
add_um, veljavnost: neomejena.
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/financno-oglasevanje-z-rokom-ne-trajanja.html
26. feb. 2014
Finančno oglaševanje z rokom ne-trajanja
Vsaka država ima drugačne pristope k vzgoji državljanov in nekatere bi rade bile prijazne in lepo opozarjajo na področja, ki so jih sicer uredila, pa državljanom ni kaj zelo zato, da bi te ureditve upoštevali.
Tako ti včasih ob avtocesti ali na spletni strani kakšne od vrhovnih državnih ustanov, ali kje drugje v javnosti pred nosom skače kakšen prijazen oglas, na primer "plačujte davke" , "spoštujte prometne predpise" ali "varujete naše vode". Vekakor hvale vredna prijaznost, za katero pa ne morem doumeti, kakšno ozadje imajo.
Zdi se namreč, kot da je reklama, s katero neka ustanova kaže na nesposobnost doseči željeno po običajni zrelo človeški poti, in se pač poslužuje prijemov, ki tu in tam zažgejo pri ličilih, poceni hrani, neskončno znižani ceni pohištva ali obleki. Torej rečeh, ki jih človek morda niti ne potrebuje, sploh pa jih ne bi potreboval, če zanje ne bi vedel. Ali o rečeh, ki na videz lajšajo obremenitve denarnice, ob skupnem seštevku pa pogosto - če ne vedno - ugotovimo, da je kakovost glede za pocenjen izdelek daleč nižja, kot je nižja njegova oglaševana cena. Cenenost torej.
In ta cenenost je očitno napadla visoke državne ustanove, tudi na primer finančno ministrstvo neke države.
No ampak, nekako človek to še požre. Pač oglašujejo svoj trud, svoje poslanstvo. Pač skušajo na lep način prepričati odjemalce, da obstajajo, da se trudijo, da skušajo vsaj medijsko nekaj postoriti, če že vsebisko nekako ne gre.
Ampak zgodi se nekaj še hujšega. Ko ti na desni zgornji X uspe zapreti oglas, ki poziva "vzemite račun", se pod njim pokaže nov pamflet, ki pravi: "če želite, da se prejšnji oglas ne bo pojavljal naslednjih 30 dni, potrdite sprejem spletnih piškotkov". Torej - prijaznosti se je prav lahko znebiti, če sprejmeš neko svetovno neumnost, za katero capljamo brez vednosti zakaj. Preprosto, kajne.
Človek se ob tem samo vpraša, ali je 30 dni zakoniti rok brez oglaševanja finančne discipline. Mar ni po ZUP-u za take zadeve najbolj običajen rok 60 dni? In zakaj sploh rok trajanja, ki je povrh še rok netrajanja.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/kaj-pa-ce-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html
Tako ti včasih ob avtocesti ali na spletni strani kakšne od vrhovnih državnih ustanov, ali kje drugje v javnosti pred nosom skače kakšen prijazen oglas, na primer "plačujte davke" , "spoštujte prometne predpise" ali "varujete naše vode". Vekakor hvale vredna prijaznost, za katero pa ne morem doumeti, kakšno ozadje imajo.
Zdi se namreč, kot da je reklama, s katero neka ustanova kaže na nesposobnost doseči željeno po običajni zrelo človeški poti, in se pač poslužuje prijemov, ki tu in tam zažgejo pri ličilih, poceni hrani, neskončno znižani ceni pohištva ali obleki. Torej rečeh, ki jih človek morda niti ne potrebuje, sploh pa jih ne bi potreboval, če zanje ne bi vedel. Ali o rečeh, ki na videz lajšajo obremenitve denarnice, ob skupnem seštevku pa pogosto - če ne vedno - ugotovimo, da je kakovost glede za pocenjen izdelek daleč nižja, kot je nižja njegova oglaševana cena. Cenenost torej.
In ta cenenost je očitno napadla visoke državne ustanove, tudi na primer finančno ministrstvo neke države.
No ampak, nekako človek to še požre. Pač oglašujejo svoj trud, svoje poslanstvo. Pač skušajo na lep način prepričati odjemalce, da obstajajo, da se trudijo, da skušajo vsaj medijsko nekaj postoriti, če že vsebisko nekako ne gre.
Ampak zgodi se nekaj še hujšega. Ko ti na desni zgornji X uspe zapreti oglas, ki poziva "vzemite račun", se pod njim pokaže nov pamflet, ki pravi: "če želite, da se prejšnji oglas ne bo pojavljal naslednjih 30 dni, potrdite sprejem spletnih piškotkov". Torej - prijaznosti se je prav lahko znebiti, če sprejmeš neko svetovno neumnost, za katero capljamo brez vednosti zakaj. Preprosto, kajne.
Človek se ob tem samo vpraša, ali je 30 dni zakoniti rok brez oglaševanja finančne discipline. Mar ni po ZUP-u za take zadeve najbolj običajen rok 60 dni? In zakaj sploh rok trajanja, ki je povrh še rok netrajanja.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/kaj-pa-ce-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/druzbeni-korektorji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/kupovanje-po-pravilu-n1-in-n-1.html
24. feb. 2014
Neskončna lahkota podpisa, in narodna zavest
Ste že kdaj poslovali z državo? Morda? Ste imeli konkretno naročilo, konkretno pogodbo za storitev? Ste imeli konkretne naloge, konkretnega odgovornega, konkretne datume, konkretne pogoje za izvedbo?
Ker je bil razpis v začetku leta, ste morda načrtovali izvedbo vsaj sredi leta, pa so vam na koncu dali formalnega časa od 30. oktobra do 10. oktobra, ko se prične zaključevanje postavk državnega proračuna?
Je bila pogodba napisana na dolgo in široko, z vsemi potankostmi, z vsemi sklici na to in ono uredbo, na tisto ali ono postavko ali vir sredstev? Je bilo točno določeno, da boste nek produkt ali delo opravili prav vi in ne kdo drug, in da bo vsekakor v vaših rokah, katere sodelavce ali podizvajalce si boste pri tem izbrali? Ste pogodbo podpisali in verjeli, da zraven ni obstajala še ena pogodba, zaradi katere ste vi dobili sredstva ali poplačilo za uslugo državi? Je bilo pod pogodbo navedenih več dodatkov, ki so podrobno določali splošne pogoje, ki so vezani na to ali ono državno ali meddržavno dokumentacijo, ki so je sprejeli takrat in takrat?
Podpisi so bili glavni, pomembni, čakali ste jih dolgo. Podpisi.
Verjetno je bilo še mnogo tega.
Zelo verjetno ste tako pogodbo podpisali za nazaj. Ja. Z državo ste jo podpisali za nazaj. To se zdi že vsem povsem normalno.
Verjetno je bila taka pogodba brezpogojna že v razpisu in niste mogli spremeniti drugega kot morda svoje napačno zapisano ime, in še ta sitnost je trajala enkaj tednov. Tako pač moraš sprejeti.
Verjetno ste nanjo, pogodbo, dolgo čakali, od odobritve do podpisa najmanj nekaj tednov, če ne mesecev, do jeseni. Se boš že znašel, če moraš jeseni popisati spomladansko rastlinje.
Verjetno ste imeli časa za izvedbo nekaj tednov, čeprav je vsakemu otroku jasno, da se mora beton posušiti, da je treba otroke v vrtcu hraniti od prvega dne naprej, da znanstvenih dognanj nima nihče na zalogi.
In verjetno ste vse to požrli, ker pač ne verjamete v pravno državo in ste zadovoljni s plačilom 31. decembra - ali pa 15. januarja, da vam in vaši davčni kontrolorki zmeša vse obrazce, tiste nesrečne obrazce te iste države.
Nihče se ne vpraša, zakaj je kakovost izdelkov in storitev, ki jih nekdo opravi za državo in za denar davkoplačevalcev, še vedno tako hudo odvisna od narodne zavesti izvajalcev. K sreči jo nekateri še imajo.
Ker je bil razpis v začetku leta, ste morda načrtovali izvedbo vsaj sredi leta, pa so vam na koncu dali formalnega časa od 30. oktobra do 10. oktobra, ko se prične zaključevanje postavk državnega proračuna?
Je bila pogodba napisana na dolgo in široko, z vsemi potankostmi, z vsemi sklici na to in ono uredbo, na tisto ali ono postavko ali vir sredstev? Je bilo točno določeno, da boste nek produkt ali delo opravili prav vi in ne kdo drug, in da bo vsekakor v vaših rokah, katere sodelavce ali podizvajalce si boste pri tem izbrali? Ste pogodbo podpisali in verjeli, da zraven ni obstajala še ena pogodba, zaradi katere ste vi dobili sredstva ali poplačilo za uslugo državi? Je bilo pod pogodbo navedenih več dodatkov, ki so podrobno določali splošne pogoje, ki so vezani na to ali ono državno ali meddržavno dokumentacijo, ki so je sprejeli takrat in takrat?
Podpisi so bili glavni, pomembni, čakali ste jih dolgo. Podpisi.
Verjetno je bilo še mnogo tega.
Zelo verjetno ste tako pogodbo podpisali za nazaj. Ja. Z državo ste jo podpisali za nazaj. To se zdi že vsem povsem normalno.
Verjetno je bila taka pogodba brezpogojna že v razpisu in niste mogli spremeniti drugega kot morda svoje napačno zapisano ime, in še ta sitnost je trajala enkaj tednov. Tako pač moraš sprejeti.
Verjetno ste nanjo, pogodbo, dolgo čakali, od odobritve do podpisa najmanj nekaj tednov, če ne mesecev, do jeseni. Se boš že znašel, če moraš jeseni popisati spomladansko rastlinje.
Verjetno ste imeli časa za izvedbo nekaj tednov, čeprav je vsakemu otroku jasno, da se mora beton posušiti, da je treba otroke v vrtcu hraniti od prvega dne naprej, da znanstvenih dognanj nima nihče na zalogi.
In verjetno ste vse to požrli, ker pač ne verjamete v pravno državo in ste zadovoljni s plačilom 31. decembra - ali pa 15. januarja, da vam in vaši davčni kontrolorki zmeša vse obrazce, tiste nesrečne obrazce te iste države.
Nihče se ne vpraša, zakaj je kakovost izdelkov in storitev, ki jih nekdo opravi za državo in za denar davkoplačevalcev, še vedno tako hudo odvisna od narodne zavesti izvajalcev. K sreči jo nekateri še imajo.
23. feb. 2014
Presežno je v vprašanju
Človek ima ogromno sposobnosti - kot posameznik in kot družba. Sposobnosti so v svoji izrazni zmožnosti zelo dinamične - se pojavijo in spet zamrejo. Na primer v težkih trenutkih smo sposobni prenesti neverjetne, dobesedno nečloveške napore; pomislimo samo na vojno, na epidemije bolezni, na totalitarne in zakrito totalitarne politične režime. V mirnem in običajnem času raje sploh ne pomislimo na možne težave in gorje.
Ugodno življenje človeka uspava. Civilizacija, ki je usmerjena v potrošništvo, povzroča tako imenovano zamiranje vseh možganskih in čustvenih delov človekove notranjosti, ki jih potrošništvo ne potrebje - oziroma so za izkoriščevalce potrošništva moteči. Počasi človek ne čuti več potrebe, da bi šel kdaj pa kdaj v naravo, da bi si ogledal gledališko predstavo ali šel navijat za vaške nogometne zanesenjake. Saj ni treba, saj nam vse vrhunske reči servirajo po žicah, iz oblaka, v izložbah. Povsod imamo prireditve, ki nudijo povsem enake občutke, kot bi jih doživeli v naravi, ob kulturi ali navdušujoči telesni sprostitvi.
Človek tudi pozabi na kakšne preproste rešitve, ki so bile nekdaj povsem vsakdanje, danes pa ne obstajajo več. Hudo mi je ob pogledu na gospodinjo, ki ob ogromnih kupih snega in ledu okrog hiše v kamero tarna, da se bo meso v zmrzovalni skrinji pokvarilo. Težko gledam noč za nočjo prižgane luči na sprehajalni stezi, pred katero je tabla Prehod prepovedan, smrtno nevarno. Ne morem verjeti, da me uradnik še kar prepričuje, naj se fizično podpišem pod potrdilo, da je digitalni podpis res moj.
Kriza, kot jo mnogi poimenujejo, (a gre pogosto le za ponavljanje za kom drugim ali kvečjemu za težave, ki jih ima človek sam s seboj), bo še trajala. A ne le zato, ker enostavno še ni tako hudo, da bi spregledali in videli enostavne rešitve (od arhaičnih do najsodobnejših kot zgoraj), ampak predvsem zato, ker je v človeku zamrla sposobnost presežnosti. Človek se zapikuje v vsakodnevno razumsko reševanje problemov in pozablja, ne, kar sili se k pozabljanju, da je življenje in svet nekaj širšega, nekaj kar ga presega, kar je enostavno večje, kot lahko razume, doživlja, doumeva ali čuti.
Presežnega seveda ni mogoče zaobjeti, in zato na videz tudi nemogoče upoorabiti v praksi življenja. Vendar to ne pomeni, da ni prav s presežnim mogoče premagovati vsakodnevnih in trajneših težav ali krize. Krize bo namreč konec natanko v trenutku, ko se bo človek v vsej ponižnosti pred samim seboj, družbo in vsem naravnim okoljem, ki ga obdaja, vprašal, ali je laž, da v človeku ni nič presežnega, zadosti trdna, da se je ne splača čisto malo raziskati, se torej se čisto malo o tej presežnosti vprašati. Tiho, brez panike, navznoter, brez šopirjenja, zase, brez medijske vednosti.
Vprašanje je prvi korak. Odgovor je že pripravljen. Od nekdaj. V nas.
Ugodno življenje človeka uspava. Civilizacija, ki je usmerjena v potrošništvo, povzroča tako imenovano zamiranje vseh možganskih in čustvenih delov človekove notranjosti, ki jih potrošništvo ne potrebje - oziroma so za izkoriščevalce potrošništva moteči. Počasi človek ne čuti več potrebe, da bi šel kdaj pa kdaj v naravo, da bi si ogledal gledališko predstavo ali šel navijat za vaške nogometne zanesenjake. Saj ni treba, saj nam vse vrhunske reči servirajo po žicah, iz oblaka, v izložbah. Povsod imamo prireditve, ki nudijo povsem enake občutke, kot bi jih doživeli v naravi, ob kulturi ali navdušujoči telesni sprostitvi.
Človek tudi pozabi na kakšne preproste rešitve, ki so bile nekdaj povsem vsakdanje, danes pa ne obstajajo več. Hudo mi je ob pogledu na gospodinjo, ki ob ogromnih kupih snega in ledu okrog hiše v kamero tarna, da se bo meso v zmrzovalni skrinji pokvarilo. Težko gledam noč za nočjo prižgane luči na sprehajalni stezi, pred katero je tabla Prehod prepovedan, smrtno nevarno. Ne morem verjeti, da me uradnik še kar prepričuje, naj se fizično podpišem pod potrdilo, da je digitalni podpis res moj.
Kriza, kot jo mnogi poimenujejo, (a gre pogosto le za ponavljanje za kom drugim ali kvečjemu za težave, ki jih ima človek sam s seboj), bo še trajala. A ne le zato, ker enostavno še ni tako hudo, da bi spregledali in videli enostavne rešitve (od arhaičnih do najsodobnejših kot zgoraj), ampak predvsem zato, ker je v človeku zamrla sposobnost presežnosti. Človek se zapikuje v vsakodnevno razumsko reševanje problemov in pozablja, ne, kar sili se k pozabljanju, da je življenje in svet nekaj širšega, nekaj kar ga presega, kar je enostavno večje, kot lahko razume, doživlja, doumeva ali čuti.
Presežnega seveda ni mogoče zaobjeti, in zato na videz tudi nemogoče upoorabiti v praksi življenja. Vendar to ne pomeni, da ni prav s presežnim mogoče premagovati vsakodnevnih in trajneših težav ali krize. Krize bo namreč konec natanko v trenutku, ko se bo človek v vsej ponižnosti pred samim seboj, družbo in vsem naravnim okoljem, ki ga obdaja, vprašal, ali je laž, da v človeku ni nič presežnega, zadosti trdna, da se je ne splača čisto malo raziskati, se torej se čisto malo o tej presežnosti vprašati. Tiho, brez panike, navznoter, brez šopirjenja, zase, brez medijske vednosti.
Vprašanje je prvi korak. Odgovor je že pripravljen. Od nekdaj. V nas.
22. feb. 2014
Brezčasno
Ko odpove reševanje težav z orodji vsakdana, tako imenovane realnosti, je treba poseči po brezčasnem. Po kulturi, umetnosti, po mistiki, po globinah.
Naročite se na:
Objave (Atom)