Mirovanje

Idejalist zaradi drugih obveznosti miruje. Hvala za razumevanje
in vabljeni k branju dosedanjih 884 misli.

Nova misel

Človek je danes prepričan, da je edino bitje na Zemlji, ki misli in hkrati ve, da misli. Čeprav taksonomi, ki so naši vrsti iz družine primatov dali vrstno ime sapiens, torej misleči, pridevka verjetno niso mislili izključujoče, se je med ljudmi to zgodilo. Podobno nas je zavedla zgodnejša ideja, 'cogito ergo sum',  'mislim, torej sem'. Misel 'je pense, donc je suis' ni izključujoča, in ni pogojena s stopnjo inteligence; je le metoda.

Beli ljudje, ki se imamo za bolj misleče – vsaj tisti, ki svojo kulturo utemeljujemo na starogrškem helenizmu in starojudovskem prehodu v krščanstvo  – za misleče priznavamo tudi svoje bogove. Stare in nove, vsakdanje in vsakokratne, danes današnje. Bogu, celo krščanskemu, ki je vsemogočen, in – kot nas učijo, absoluten – smo priličili mišljenje, ki ni vsemogočno.

Človek lahko misli le v odnosu. Če bi posameznik ostal sam, brez soljudi, brez sobitij in brez sosveta, bi bila misel nesmiselna. Potreba po misliti bi usahnila. Bogovi bi se umaknili, vsaj iz misli. Ostati sam človeku seveda ni mogoče. Je le domislica, ki se danes želi razraščati v naši izključujoči prevzetnosti.

Če ali kako mislijo druga živa bitja, ostaja naši misli neznanka. Morda nekaj čutimo, misliti se ne da. Ostaja tudi neznano, ali druga bitja mislijo, da ali kako mi mislimo. Morda čutijo. Nenazadnje ne vemo natančno niti tega, kako in ali misli sočlovek. Kako bi torej mogli vedeti, kaj in kako, in ali sploh mislijo bogovi, ki smo si jih omislili breztelesno, kar pomeni, da naj bi samo mislili? In, v primerih ver v enega boga: ali lahko takšen bog misli brez odnosa, brez nečesa o čemer bi imel misliti? Je torej zgolj misel vseeno premalo vsemogočna?

Sapiens je več kot misleči. Je modro misleči, čuteče občudujoči, razmišljujoči.

O ljudeh in pravljicah

Je mogoče o pravljicah povedati še kaj več od tega, kar je že bilo povedano? Ima ta oblika medsebojnega sporočanja v današnjem multimedijsko prepredenem in hlastajoče neučakanem svetu sploh še kakšen pomen in smisel? Se je del njihove magičnosti preselil v realnost, njihova notranja stvarnost pa izpuhtela v izgubljeni spomin? Je njihove večnosti konec? 

Simbolna komunikacija je del učlovečenja. Pripovedke so, tako nam pravi izkušnja in tako razbirajo družboslovne znanosti, del družbenega življenja vseh znanih civilizacij. Sporočanje in poslušanje, v neposrednem ali prenesenem pomenu besede, v preprosti povedi ali zapleteni stavčni metaforiki; v brezčasju ali vsakodnevnosti; brezprostorju ali prizemljeno; z dogodkom, zgodbo ali dogajanjem; s spominom, sočasnostjo ali vizijo; z odprtim ali skritim sporočilom, ali brez. Vse to in še kaj so bile in so še. In pravljice – bolje rečeno čudežne ali magične pravljice – so ne le ena najstarejših literarnih zvrsti, kot nam razkriva Lüthi, niti ne le odsev stvarnosti, kot nam jasno dokazujeta Röhrich ali Kropejeva. Prav tako niso le usedlina primitivne filozofije, kot je razmišljal Lévi‑Strauss, ali spretno pozunanjena podzavest po Jungu, Freudu ali Bettelheimu. So blizu, a enako niso le Proppove koreninsko mitološke dinamike, ali Zipesova aplikacija genetike v memetiko.

Ko so Straparola, Basile in Perrault že precej pred bratoma Grimm iz svoje okolice zapisali prve pravljice indoevropske civilizacije, si gotovo niso predstavljali raznolikosti pojmovanj, kakor jih poznamo danes. Podobno najbrž danes prevladujoča zbiratelja brata Grimm ob svojem romantiziranju, moderniziranju in nagnjenosti v protestantsko germaniziranje nista mogla vedeti, koliko težav bo potrebno premagati na poti nazaj, k izvirom in izvirnikom posameznih motivov, arhetipov, sižejev ali zgodb.

Pravljice so tukaj in zdaj. S svojevrstnim prepletom jasnosti in nejasnosti, s svojo strukturno, miselno in generacijsko večplastnostjo animirajo, navdihujejo, vztrajajo v svoji človeškosti in človečnosti. Kažejo podobo naše in vsake civilizacije: hkrati zrcalno in hkrati pravo. Poustvarjalcem in novim piscem pa so očiten izziv brez primere.

Sodišče, mejna arbitraža in podatki

V zahodni politiki, ki seveda zdaleč ni isto kot družba, kot bi nekateri radi pokazali, naj bi si oblast delile tri veje: zakonodajna, izvršilna in sodna. Med seboj so si v nekakšnem dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da so hkrati med seboj odvisne, a hkrati se nadzirajo in medsebojno omejujeo. Teoretično je rešitev zelo sprejemljiva in se je očitno v družbi kar dobro uveljavila.

Vsaka veja oblasti mora načeloma delovati objektivno. Torej, v smislu "objekta", za katerega je postavljena, v smislu družbe. Subjektivnosti v mnogih primerih izloča že sistem, kjer se morajo npr. sodniki sami izločiti, če so s postopkom kakorkoli osebno povezani. Seveda si na koncu ne moremo kaj, da ne bi v obzir vzeli tudi dejstva, da je vsak človek samo človek, in da na stvari dejansko ne moremo gledati drugače kot subjektivno.

Problem sodišč so predvsem vhodni podatki. Namreč, v postopkih ne govorimo o stvarnih podatkih, ampak o predloženih podatkih. Na sodiščih se ne razsoja o zadevi kot takšni, ampak o zadevi, ki je predložena. Predloženost pa pomeni subjektivnost, ki je pa strankam dovoljena, oziroma če ne bi bila, bi bila to kontradikcija: sodišče ne bi moglo raz-sojati.

Te dni je slovenska državna meja padla na podatkih. Sodišče očitno ni imelo kakovostnih podatkov, da bi se lahko odločalo o stvarni zadevi, ampak se je odločalo o proceduralnih sodnih zadevah, ki so se zgodile v preteklosti. Osnova so bile obstoječe katastrske meje izpred 200+ let, obstoječe odločitve politike iz nekajdesetletne preteklosti in obstoječe mednarodno pravo. Razsodba pa zadeva konkretne njive in poslopja, povsem konkretne ljudi, in povsem konkretno vsakodnevno dogajanje na tistih območjih. O vseh treh obstajajo konkretni podatki, ki pa jih:

- stranke bodisi niso vložile
- so bili napačni ali napačno interpretirani
- so jih udeleženci v postopku na druge načine izločili

Kaj je točno bilo, ne bo najbrž nikoli mogoče izvedeti, ampak dejstvo je, da imajo slovenski geopodatki imajo mnogo težav. Najbrž tudi hrvaški.

Če ste kdaj položili katastrske meje na rektificirane posnetke iz zraka ali satelita veste, da se marsikje nič ne sklada. Sosedova hiša stoji na polovici vaše, cesta prečka potok tam, kjer ni ne enega ne drugega, množica javnih površin sploh ni vrisanih, njive, ki so v naravi zaradi nagnjenosti terena ukrivljene, so v katastru ravne.
Geodeti, vsaj slovenski, so to težavo rešili zelo preprosto, s "pravilom": kataster se ne sme križati z ortofotoposnetki. In kaj smo s tem rešili, če pa vendar vsi uporabljamo isto zemljo in ista orodja za prikaze zemlje, še najbolj pa npr. občine v svojih pregrešno dragih spletnih GIS-ih?
Ne boste verjeli, ampak švicarski kataster je tako natančen, da so tudi posamezne stopnice povsem usklajene s fotografijo iz zraka. Pa ni bilo od nekdaj tako. In to še zdaleč ni edini zemljiški kataster, na katerem vidiš to, kar tudi je na dejanskem terenu.

Gotovo ne veste, kako so v celotno države sestavljali meje katastrskih občin. No, zgodovina je takšna, da so v času priprave Jožefinskega, Terezianskega in Franciscejskega katastra res šli na teren in zadeve kotirali. Seveda ortofotoposnetkov ni bilo, zato so katastrske mape "prazne", samo s črtami. Tudi skupna slika dežele ni obstajala, zato so obstajale samo karte posameznih kataastrskih občin, ki so bile razrezane na liste. Ker pa imamo danes "računalniška" orodja, ki lahko prikažejo celo državo, so geodeti morali združiti katastrske meje. To so naredili zelo "geološko": saj vsi poznamo, kako se npr. zahodna obala Afrike sklada z vzhodno Južne Amerike. No, enako so bile "skladne" meje katastrskih občin.
A, ker seveda niso bile povsem, je nekaj časa bil na karti kar "šlic", razpoka, v visokogorju tudi do 200m široka in nekaj kilimetrov dolga. Seveda je bilo vsem jasno, da tam ni praznine, da to ni jarek brez lastnika. ... Ampak rekli so, da se tega ne sme gledati. In ker so vsi to vedeli, ni bilo problema. (Problem so potem vseeno rešili tako, da so tiste šlice kar na računalniku "nategnili": malo tebi, malo meni. Povsod se seveda ni izšlo.)
No, in tak šlic na meji med dvema državama, med dvema geodetskima ali katastrskima sistemoma uporablja sodišče.

Morda se boste spomnili, da je država pred leti plačala hudo veliko denarja, ker nismo pravilno prikazali deležev rabe posamezne parcele, na osnovi katere potem EU izdaja neke kmetijske subvencije. Najbolj hecna zgodba takrat je bila, da so sodelujoči očitno razumeli samo t.i. popolno topografijo. Torej takšno, kjer je ploskev povsem pokrita s poligoni. Ki torej nima šlicov, kjer se posamezne njive ne prekrivajo, kjer je stavba stavba, gozd tudi topografsko gozd - v bistvu prav nasprotno od zgornjega primera mej zemljiškega katastra. Žal tudi niso imeli pravega orodja, ki bi dovoljevalo druge tipe topografije.
Problem EU-ja je bil, da so nekatere parcele bile presekane zaradi kasneje narejene poti ali česa podobnega. Geodeti taki presekani parceli niso dodelili dveh identifikacijskih številk, ampak so jo kar vodili kot eno, le da je bila razdeljena. Topografija je ostala popolna. Da gre za dve površini, ki smo jih rekli ena, pa smo itak vsi vedeli. EU je zahtevala popolno topografijo, kakršno smo deklarirali, da jo imamo (EU od držav članic redko izrecno zahteva kaj, kar si država ne bi sama določila). Kaj pa zdaj? Kako narediti, da bo 2=1.
In potem salomonska rešitev! Čez tiste naknadno vrisane ceste so strokovnjaki vrisali čisto tanke "mostičke", in tako združili obe zemljišči v formalno in tudi topografsko en sam poligon. (Nič zato, če je bila potem parcela ceste razdeljena z enako napako kot prej gozda alit ravnik. Saj smo to itak vsi vedeli. Važno, da je bilo topološko pravilno tisto, za kar naj bi nekaj dobili)

No, in take ter podobne mostičke smo se šli tudi pri določanju državne meje. Žal so se podrli.

Podobne tažave odkrivamo pri t.i. neravnih vrednotah, ki jih je nekaj kar na tujem ozemlju, kot poročajo kolegi naravovarstveniki. In podobno se dogaja pri določanju t.i. habitantih tipov, kjer država po 20 letih (odkar je tole pišoči državi po njenem naročilu javno predlagal HABIS) še kar nima celovitega sistema, kjer ne bi bilo šlicev in mostičkov in še bolj nemogočih rešitev, ki so dejanski naravi dejansko v škodo.

Je res treba, da smo pri sistemskosti podatkov takšne zgube? Nobeno tretje sodišče nas očitno ne more rešiti, pa naj bo še tako objektivno. In tudi še tako podrobni in verodostojni posamezni podatki, ki niso urejeni v sistem. Nikakor pa ne morejo konkretnih ljudi rešiti podatki, ki so stari več kot 200 let, kot je zemljiški kataster.

Narava nima intrinzične vrednosti

V okoljskih in naravovarstvenih krogih se zadnjih nekaj let vse pogosteje uporablja pridevnik intrinzičen, in to v pomenu lasten, sebi bistven, notranji ... O intrinzičnem govorimo takrat, ko želimo zanikati instrumentalno, torej, v naravovarstvu je na eni strani uporabna vrednost narave za človeka, na drugi strani intrinzična.

Seveda obstajajo različne razlage, kaj naj bi sploh to pomenilo, najbolj radikalne pa so kritike, da človek pravzaprav ne more vedeti, kaj je naravi vredno in njej sami pomembno. In to je v bistvu res. Na koncu se izkaže, da morda naravovarstveniki sploh ne vemo, kaj je dobro za naravo, in se odločamo zgolj teko, kot mislimo, da naj bi bilo za naravo dobro. Kako to je in kako mislimo, pa smo seveda ljudje omejeni na svoje misli in družbeno okolje, ki smo ga ljudje sami sooblikovali. Žal. Ali ksreči.

Čeprav se izrazoslovje rado udomači, je nevarno, da postane domače napačno pojmovanje besede. Takih primerov imamo zelo veliko, tudi v naravovarstvu. No, pri intrinzičnosti ne gre za napačno razumevanje besede, niti za morebitno nezmožnost človeka, da spoh to spozna. Tu gre za napačno prisojanje.

Narava namreč ne more imeti instrinzične vrednosti. Narava je samo pojem, pa naj zgleda še tako konkretna in materialno dokazljiva. Seveda ima vrednost, ampak ta vrednost ni lastna, sploh pa ne samolastna. Narava kot celota je najmanj taka, da bi sama na kakršenkoli način lahko vedela zase. Ja, zdi se, in to kar precej očitno in tudi človekova izkušnja ob komunikaciji je takšna, da se na svoj način sebe zavedajo druga živa bitja. Primatom in sesalcem smo sploh dovolj blizu, da so celo reakcije podobne. O takšnem zavedanju potem lahko posredno sklepamo tudi za druga bitja, le naše dojemanje je še bolj omejeno. Vsekakor se vsako živo bitje na svojstven način zaveda življenja, saj ga sicer ne bi skušalo ohranjati - bodisi osebkovega, bodisi potomcev, bodisi vrste. Vse živo teži k samoohranjanju, in če tako teži, mora biti nekakšen vzrok, nek razlog. Ampak narava kot celota, to pa zaenkrat ni nobenega dokaza, da bi težila k samoohranitvi. Tudi nima pomena in smisla, saj njeni posamezni živi deli za to že kar nekaj časa uspešno skrbijo. Tudi človek.

Če ni samolastnosti, tudi ne more biti vrednotenja te samolastnosti.

Prisojanje je napačno tudi v smislu dvojnega prisojanja. V sedanjem smislu se namreč človek, ki govori o intrinzični vrednosti narave, samega sebe izloči iz narave. To pa ni mogoče, saj smo njen povsem soodvisni del. Torej, sploh ni naspotja od instrumentalne vrednosti. Celo oboje hkrati je lahko. Vrednost je samolastna, ampak tisto reč lahko uporabljamo, se nam tudi pusti uporabljati, ali celo moramo uporabljati za preživetje. Torej je instrumentalna.

Obramba in najboljši napad

Človek včasih stopi sočloveku v obrambo. Se že kaj zgodi, da misliš, da jo potrebuje. Na primer, da ga blatijo, da mu delajo krivico ali ga zanemarjajo. Ob dobrem delu se počutiš dobro, na tihem celo pričakuješ nekakšno hvaležnost, čeprav bi ti bilo kar lažje, če ti hvaležnosti ne bi na koncu nihče izražal.

Človek stopi v obrambo tudi določeni ideji. To pomeni, da se ti zdi, da so nekatere zadeve tako pomembne, da jih je vredno braniti. V teh primerih kakšne hvaležnosti ni mogoče pričakovati. Ideja je pač imaginarna reč, obstaja nekaj časa, posem jo zgodovina ali moda ali boljša ideja povozijo.

Človek včasih brani tudi sebe. Morda potrebuješ to obrambo, morda gre za kašno idejo, ali pa preprosto za tvoje stanje, v katerem ti drugega kot obramba ne preostane več. To je pravzaprav žalostno, a v odnosu do drugih se zdi vseeno nekoliko bolj dostojno kot napad.


Včasih pa se zdi, da se obramba razume kot napad. Človek ali ideja se izkažeta za drugačno, kot si si prvotno predstavljal. Je možno, da človek uživa v trpljenju in mu tvoja obramba povzroči težave, ker ne bo mogel več občudovati sebe v svojem trpljenju? Edini stvari, ki mu še preostane? Ali pa ideja, je tako radikalno drugačna, da enostavno ne prenese, da bi jo kdo kakorkoli branil, zagovarjal ali posegal vanjo? Nenazadnje, ali meni samemu v nekaterih primerih sploh ni do tega, da bi se branil? Pač pustiš življenju svojo pot?

Morda je na koncu napad boljši kot obramba. Trpeči človek bo vedel, da ga ne želiš braniti, ampak da napadaš njegovo trpljenje. Ideja se bo morala boriti s tvojo napadalno idejo, s konkurenco. Če bo nasprotna, se bi iz dialektike razvila nova kakovost. Če bo vzporedna, se bosta ideji medsebojno krepili. Končno, tudi sebe - je najbolje - da se človek stalno napada, kot pa brani. So vsaj rezultati.

Misliti lahkotno

Saj ste že kdaj srečali človeka, ob katerem se vam je zdelo, da je vse tako lahkotno, tako preprosto, tako pristno? Se vam je zdelo, da njegove ali njene misli prihajajo brez vsakega napora, brez kompliciranja in zadušljivosti? Pa ne da bi šlo za kaj plehkega. Ne! Gre za velike globine, hudo resničnost, preplet vsakdanjika v njegovih težkih in veselih dogodkih, tek življenja v krutih in sproščujočih trenutkih. A vseeno, v tako odprti obliki, da postane še naše življenje bolj živo.


Zdi se, da je takšnih ljudi malo in nemara se nihče ne rodi že takšen. Zdi se nam celo, da bi bilo na tem svetu bistveno lepše, če bi jih vendarle bilo kaj več. Zdi se še naprej, da takih ljudi hočemo, ker v nas zbujajo optimizem in vsaj hrepenenje po boljšem, če že to samo ne more priti.

A vse to je kaj malo res. Lahkotnost, pristnost, iskrenost človeka ni nikoli, ponavljam, nikoli, posledica lahkotnosti. Vedno, ponavljam, vedno je posledica stiske in trpljenja. Kdor ni okusil teže, ne ve, kaj je lahkotnost. In ker niti zavestno ne ve niti je intuitivno ne dojema, je enostavno ni zmožen. Lahkotnost je samo iz življenja, ki pa je, kakršno je. Lahkotnost misli, besed in dejanj je odločitev v težavnosti in samo težavnost omogoča njeno odločitev. Sicer enostavno ne obstaja.

Ko me ni ...

... svet ravno tako teče naprej.

Ljudje imamo čudno predstavo o svetu okrog nas. Mnogi mislijo, da se brez njih ne zgodi nič. Torej, če manjkam nekaj tednov, se v podjetju prav nič ne premakne. Če mama ne pospravlja in ne kuha se zdi, da nihče drug tega ne dela in so otroci lačni. Če župnik ne organizira dejavnosti, se mu bo zdelo, da je njegova gmajna povsem zaspala. Tudi na zdravstvenem področju (in vseh ostalih) se zdi, da se dogaja le takrat, ko minister ali ministrica stopita pred kamere; sicer pa okrog hodimo bolni in polomljeni. Da ne govorim o kakšni Ameriki: se poleg tamkajšnjega predsednika sploh še kaj dogaja?

Morda je včasih res tako, da si ljudje ob odsotnosti "šefa" kaj privoščijo. Ampak večrat je tako, da gre le za šefovo percepcijo, in promocijo te percepcije. In to dvoje se lepo uskladi: oboji imajo kaj od tega: prisotni in odsotni. Svet pa teče naprej.

... se nič ne zgodi, kot bi se zgodilo, ko/če bi bil/a.

Je pa dejstvo, da ni nič narejenega, če me ni. Ampak tokrat gre za drugačen "ni". Namreč, če nisem pri stvari, ki jo delam, iz tiste stvari ne bo veliko. Ali pa res nič. To velja ne glede na (moj) prostor in čas.

Nauk na kratko: bodi!

Trump, ali politika proti politiki?

Verjemite, tele okoljske zadeve so en velik nateg. (In oprostite izrazu). Vendar ne gre za nateg po vsebini, ampak po pristopu in dojemanju. Filozofi bi rekli, da gre za epistemološki problem in ne ontološki. A se zdi, da je celo epistemologija, torej odgovarjanje na vprašanje, kaj smo sploh zmožni dojemati, deli na več plasti.

Malokdo - če sploh - od ljudi ve, kaj se v naravi res dogaja. In še, če kdo kaj ve, je tako zunaj prevladujoče (?politične) paradigme, da mu/ji ne ostane drugega kot umik.

Tudi vrhunski raziskovalci, na katerih besedo največ damo, so žal specializirani v svoje ozke discipline; še več, v povsem določeno specialnost nekega delčka narave. Večina raziskav še vedno vztraja na analitiki. Njihov končni produkt analize so rezultati analize, ki samo izgledajo kot sinteza. Pa so daleč od tega, kljub morebitno lepi interpretaciji. Večina ljudi na zahodu se nas je tako oddaljila od konkretne narave, da je sploh ne občutimo več, kaj šele, da bi z njo konkretno živeli.

Na ekonomsko razvitem zahodu smo naravo tako objektivizirali, da je res postala predmet, pred - met. Dobesedno, kot beseda kaže: mečemo jo predse.

Saj ne gre toliko, za to, da jo (?pretirano) izkoriščamo. Problem postaja, da težav ne rešujemo tam, kjer je treba, ampak tam, kjer naj bi bilo treba po našem prepričanju. In pri tem ni pomembno, kaj, kako in kje rešujemo, ampak je pomembno naše prepričanje.

Mar ni vrstni red postal napačen? Na prvem mestu se najprej v nekaj prepričamo, kar naj bi bilo, potem nekako delujemo, kot pač je.

Danes je večina ljudi prepričanih, da je težave z naravo treba reševati s politiki. Da je to edina pot in edini način. Pravzaprav so si politiki sami in bržkone z veseljem privzeli to "pomembno" nalogo, v katerih se lahko obetajo pomembne "zmage". Mi, volilci in davkoplačevalci pa ostajamo njihovi navijači. Nič nam ni treba storiti. Samo na postavljene tribune se vsedemo in čakamo. In navijanje je enako dobro utečeno kot igra; in enako dobro organizirano.

 

Uspeh t.i Pariškega sporazuma se nam ne zdi v tem, da bomo v človekov odnos do narave vnesli neka nova spoznanja ali nujno delovanje oziroma opustitev določenih dejanj. Ne. Politični sporazum je v tem, da se diplomacija medsebojno sporazume. Da podpišejo, da ratificirajo. Ja, da naravo vzamejo v svoje politično kolesje, in navijaško. Sporazumno smo se sporazumeli. In ploskali sami sebi. Rio, Kyoto in Kobenhaven so že davna preteklost. Smo izpolnili kaj več kot tisto, kar smo se sporazumno sporazumeli? Se je trend uničevanja - tudi v epistemološkem smislu, če ontološkega pač ne zmoremo - že sploh kam obrnil? Ali vsaj ustalil?


Morda pademo na obeh ravneh, ontološki in epistemološki. Tako Trump in somišljeniki na eni strani, kot tudi njegovi nasprotniki so potem samo logična posledica potencirane razdvojenosti Zahoda.

Moja in tvoja dejanja v odnosu do narave so povsem neodvisna od politike.
K sreči nas narava varuje bolje, kot mi varujemo njo.

Konec informacijskih projektov za 10€

EU sredstva so še vedno vabljiva za marsikatero lokalno skupnost, večjo nevladno organizacijo ali ustanovo. Namen je prav tako še vedno jasen: mreženje sorodnih idej po Evropi z namenom večje uspešnosti in konkurenčnosti združbe držav proti drugim svetovnim velikanom. Plleg naštetih, lahko v EU finančno shemo vstopa tudi država. Vendar so pravila običajno drugačna. Ustanove konkurirajo med seboj na razpisih oz. na nekakšnem denarno-projektnem trgu, država si sredstva deli sama v okviru neke dogovorjene sheme.

Vsak projekt ima svoj začetek. Takrat so sodelujoči navdušeni predvsem nad uspehom kandidature. Obetajo si velike pridobitve, zadovoljni so s številkami, ki stojijo v odločbah ali pogodbah. Načrtujejo podrobnosti, izvršilne akcije, prirejajo novinarske konference, kjer razpredajo o uspehih, kadrovskih krepitvah, prihodnosti. Obvezno - ja, to je obvezno - mora imeti EU projekt spletno stran.

Vsak projekt ima tudi čas izvajanja. Takrat se delovna ekipa sooča najprej s seboj in medsebojnimi odnosi, v naši državi tudi z odnosi med projektno skupino in ostalimi javnimi uslužbenci v ustanovi, predvsem pa naj bi se ukvarjali z deležniki, torej s tistimi, ki so jim rezultati končno namenjeni. V mnogih projektih je problemov relativno malo. Po eni strani so sredstva glede na integralni del proračuna tiste ustanove običajno malenkostna, po drugi strani gre za enkratne akcije, in tudi če bi bile težave večje je jasno, da jih bo enkrat konec. Po tretji strani se je večina prepričala, da je pri EU sredstvih poglavitno pravilno administrirati, ostalo pa bo že kako.

Vsak projekt ima tudi konec. No, dva konca. najprej se zaključi, potem pa se s strani izvajalca še napiše in izpogaja končno poročilo, s strani EU pa posredno ali neposredno poravna denarne obljube.

Kaj pa zdaj?

Po desetletju in pol aktivne udeležbe države pri mrežnih EU sredstvih se zdi, da nič. Ustanove, ki so operirale z nekaj 100.000 ali milijoni skupnih sredstev, naenkrat nimajo niti 10€ na leto, da bi plačale domeno spletne strani. Morda se kje še slučajno nahaja kakšno vmesno poročilce, v arhivih medijev pa kakšna novica. Vsebina pa izgine.

Pa kaj zato, bomo rekli?

V redu, če gre to za neko zaključeno vsebino, ki se potem integrira v splošno dobro, ni problem. Tudi ni problem, če gre za kakšne lokalne zadeve, ki se potem urejajo lokalno po drugih poteh. Človek (se) že (z)najde.


Problem je, če gre za zbrane podatke. In problem je predvsem, če je tak projekt zbiranja in nudenja podatkov z EU sredstvi delala država in v tem okviru pripravi neke vsebine, ki so (bile) za državljane res koristne. In potem se zgodi, da državljanom - ravno, ko se navadijo - tiste vsebine naenkrat izginejo. Ravno, ko postane zadeva zanimiva in uporabna.


Zaradi 10€ ...

Nauk: država sistemskih informacijskih in podatkovnih projektov ne bi smela izvajati s projektnimi sredstvi drugih proračunov.

Nauk 2: informacijski in podatkovni projekti ne morejo imeti zaključka.

De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?

Skrivnostne vile v Bohinjskem jezeru

Bohinjsko jezero

Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.

Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.

(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.

Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.

WannaCry, Revoz in prihodnja ekonomija

Priznam, vedno me čudno zaboli, če opazim informacijske neumnosti.
Priznam, da posebej me zaboli, če veliko stanejo.
In priznam, da vedno upam, da se motim, ali pa da mi vsaj manjka kakšen vhodni podatek.

O napadu "WannaCry" že vsi vemo vse. Če še ne veste, vprašajte slovenske medije. Vse jim je jasno. Bistvo je, da je treba nekaj plačati. Prej ali potem.

Ekonomija proračunskih porabnikov mi je kolikortoliko jasna, čeprav bi jo težko imenoval eko-nomija, če je ta izraz kakorkoli povezan z eko-logijo, v kateri obravnavamo odnose v naravi. A to zdaj ni pomembno. Kritično je, da mi postaja jasna ekonomija nekaterih gospodarskih družb, predvsem tista, ki je povezana z informatiko.

Novomeški Revoz, ena naših najbolj uspešnih firm,  je doživel napad programske kode WannaCry. Se zgodi, in informatiki - če so pravi - temu znajo streči predhodno in potem. A včasih je informacijsko rečevanje informatike enostavno predrago. Tudi za tako dobro stoječe podjetje.

Ne morem se znebiti vprašanja, ki izhaja iz naslednje logike (ki ima, vem, morda preveč neznanih predpostavk)

Vzemimo, da ima revoz 500 računalnikov z Windows operacijskim sistemom, ki so pomembni za proizvodnjo. (Zaposlenih je okrog 2000 ljudi)
Vzemimo, da so okuženi vsi. torej 500.
Vzemimo, da t.i. hekerji hočejo za odklenitev vsakega 500€ (menda je šlo tokrat - za razliko od tistega napada pred meseci - za 300€, a pustimo zdaj količinske popuste).
Torej, če bi Revoz nekim neznancem oziroma prebrisancem nakazal 500x500€, bi to zneslo 250.000.

Koliko je to avtomobilov? Recimo, po proizvodni ceni 10.000 morda 25. Petindvajset.

Novice pa prinašajo podatek, da so zaradi ustavitve proizvodnje, utpeli izpad 400 vozil. Koliko je to denarja? 400 x 10.000 = 4.000.000. Štiri milijone.

Kaj je več: 250.000 ali 4.000.000?



Seveda mi tudi ni jasno, kako morejo imeti računalnike, ki krmilijo proizvodnjo, kakorkoli povezane v zunanje omrežje. Prav tako mi ni jasno, kakšno programsko opremo uporabljajo na MS-Windows pri robotskih in krmilnih zadevah - mar res obstajajo kaj takšnega?


Kaj plačamo, če nas nekdo kibernetsko napade? Res napadalčevo spretnost? Kaj pa če slabost informatike, svojo neprevidnost ali luknje v programski opremi ali operacijskem sistemu?

Kaj pa če dajemo posojilo svoji prihodnji neumnosti?

Oprostite, če se jezim. Wanna cry.

Odsotno odločanje

Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.

Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.

Morda je kdaj kje res bilo tako.

Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.

A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste,  ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.

Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.

A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.

In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.

Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.

Ustava in dan (slovenske) zemlje

Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen) Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije, kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku, konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.

Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način. Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak celostno. 

Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki? Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.

Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo uživanje.

 

Slovenija velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).