De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?

Skrivnostne vile v Bohinjskem jezeru

Bohinjsko jezero

Enkrat letno so se tamkajšnji ljudje zbrali (priredili in obiskali) velik semenj, s katerega so se vračali vedno šele pozno zvečer. Ker so ob povratku domov morali prečkati jezero, so si kot obrambo pred vodnimi duhovi obesili okrog vratu (dali na prsi) planiko, v torbo pa nekaj makove moke (mohant?). Iz Bohinjskega jezera so namreč prežale povodne deklice (vodne vile, Nixen) in tavajoče duše, ki so mimoidoče moške rade zvabile v vodo. Če se je mladenič prepustil njihovemu zapeljevanju, je ob plesanju z njimi izgubil zavest. Ko je umrl, so njegovo telo odvrgle na obrežje.

Na Bohinjskem jezeru je enkrat na sto let za dve uri pognal rogoz, ki je vseboval zdravilo za vsako bolezen. Vendar je vsak, ki ni rastline našel v tistih dveh urah, iskal zaman.

(Anton von Mailly, Sagen aus Friaul und den Julischen Alpen, 1922, str 27; prevod JD)

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.

Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.

WannaCry, Revoz in prihodnja ekonomija

Priznam, vedno me čudno zaboli, če opazim informacijske neumnosti.
Priznam, da posebej me zaboli, če veliko stanejo.
In priznam, da vedno upam, da se motim, ali pa da mi vsaj manjka kakšen vhodni podatek.

O napadu "WannaCry" že vsi vemo vse. Če še ne veste, vprašajte slovenske medije. Vse jim je jasno. Bistvo je, da je treba nekaj plačati. Prej ali potem.

Ekonomija proračunskih porabnikov mi je kolikortoliko jasna, čeprav bi jo težko imenoval eko-nomija, če je ta izraz kakorkoli povezan z eko-logijo, v kateri obravnavamo odnose v naravi. A to zdaj ni pomembno. Kritično je, da mi postaja jasna ekonomija nekaterih gospodarskih družb, predvsem tista, ki je povezana z informatiko.

Novomeški Revoz, ena naših najbolj uspešnih firm,  je doživel napad programske kode WannaCry. Se zgodi, in informatiki - če so pravi - temu znajo streči predhodno in potem. A včasih je informacijsko rečevanje informatike enostavno predrago. Tudi za tako dobro stoječe podjetje.

Ne morem se znebiti vprašanja, ki izhaja iz naslednje logike (ki ima, vem, morda preveč neznanih predpostavk)

Vzemimo, da ima revoz 500 računalnikov z Windows operacijskim sistemom, ki so pomembni za proizvodnjo. (Zaposlenih je okrog 2000 ljudi)
Vzemimo, da so okuženi vsi. torej 500.
Vzemimo, da t.i. hekerji hočejo za odklenitev vsakega 500€ (menda je šlo tokrat - za razliko od tistega napada pred meseci - za 300€, a pustimo zdaj količinske popuste).
Torej, če bi Revoz nekim neznancem oziroma prebrisancem nakazal 500x500€, bi to zneslo 250.000.

Koliko je to avtomobilov? Recimo, po proizvodni ceni 10.000 morda 25. Petindvajset.

Novice pa prinašajo podatek, da so zaradi ustavitve proizvodnje, utpeli izpad 400 vozil. Koliko je to denarja? 400 x 10.000 = 4.000.000. Štiri milijone.

Kaj je več: 250.000 ali 4.000.000?



Seveda mi tudi ni jasno, kako morejo imeti računalnike, ki krmilijo proizvodnjo, kakorkoli povezane v zunanje omrežje. Prav tako mi ni jasno, kakšno programsko opremo uporabljajo na MS-Windows pri robotskih in krmilnih zadevah - mar res obstajajo kaj takšnega?


Kaj plačamo, če nas nekdo kibernetsko napade? Res napadalčevo spretnost? Kaj pa če slabost informatike, svojo neprevidnost ali luknje v programski opremi ali operacijskem sistemu?

Kaj pa če dajemo posojilo svoji prihodnji neumnosti?

Oprostite, če se jezim. Wanna cry.

Odsotno odločanje

Politična demokracija zahodnega tipa je postala še bolj čudna kot je že bila.

Vemo. Z demokracijo so začeli z dobrim namenom, da bi v družbi pravično in sorazmerno glede na večinsko mnenje določili nek red. Tista stvar ali ideja, za katero se odloči večina, obvelja. Nekakšna objektivna demokracija, vezana na objekt, na stvar.

Morda je kdaj kje res bilo tako.

Potem je prišel tip demokracije, ki se je nagnila v subjektivizem. Torej, ni bila več bistvena stvar, za katero se ljudje odločajo, ampak ljudje, ki neko stvar zagovarjajo. In ker družba po svoji naravi teži k hierarhičnosti, in je bilo ljudi verjetno preveč, so se pojavili posamezniki, ki so stvari sicer zagovarjali, vendar se zdi, da so sčasoma izgubili stik s preostalim ljudstvom, ki pa morda sploh ni več zagoarjalo tiste stvari, ideje ipd. Lahko so odločale nianse, ampak šlo je tako daleč, da je ljudstvo imelo možnost demokracije le na redkih dnevih in v primeru neposrednih volitev. Teh pa danes v demokraciji zahodnega tipa praktično ni več.

A prišla - ali pa je tik pred zdajci - je tudi nova doba. Demokracija se seli na nevolilce. Torej na tiste,  ki ne gredo volit, ki se ne želijo udeleževati t.i. demokratičnih dogajanj v družbi. Aktiviste v sedanjem zahodnem tipu demokracije to novo stanje zelo skrbi, zato v vsaki volilni kampaniji slišimo vse več in vse bolj intenzivne pozive - ne k oddaji glasu za "pravo, našo stvar" - ampak k udeležbi na volitvah.

Kaj se dogaja? Ti nevolilci dejansko delujejo demokratično, celo v izvirnem smislu demokratično. S tem pa rušijo ustvarjeno politično demokracijo zahodnega tipa, ki v bistvu ni demokracija. Nevolilci obeh strani (!) namreč ostanejo doma in s tem določijo izid volitev. Po logiki bi to moralo pomeniti, da na formalnih volitvah zmaga tista stran, ki ima manj nevolilcev, abstinetska stran pa numerično izgubi, ker se volitev pač niso udeležili.

A zadeva je drugačna, in to na videz absurdna. Zmagajo namreč tisti, katerih večina nevolilcev se je volitev vzdržala. Kako je to mogoče? Preprosto. Politična demokracija ne deluje kot demokracija v izvornem smislu poštene zmage večine, ampak v smislu preračunane zmage v izbranem politično-volilnem sistemu. Napaka tega političnega sistema pa je v tem, da pri tem ne gre za dogodek znotraj sistema, ampak širše, za dogodek znotraj družbe kot celote. T.i. politična demokracija zahoda je namreč obrnila celotno družbo zahoda in ne le svojega sistema.

In ker je družba obrnjena, na enak način delujejo volilci in nevolilci. In na koncu vedno zmaga večina. Ampak ne večina, ki je volila in nekaj izvolila, ampak so sorazmerno odločili tisti, ki so ostali doma.

Demokracija zahodnega tipa se očitno vrača v izvirno stanje. Nelogičnosti izvolitev tega ali onega vodstva, neracionalna odločanja na referendumih, vsem, ampak res vsem nejasno stanje, zakaj se na vodilne položaje po demokratičnih zavihtijo prav najmanj sposobni - in še kup drugih anomalij, ki bi bile potrebne poglobljene družboslovne znanstvene obravnave (pa ta ni možna, ker družboslovni znanstveniki že po načeli ne premorejo izstopa iz vsakokratne družbenopolitične paradigme), preprosto kažejo na dejstvo, da zadeve deujejo drugače. In to drugače ni postavljanje demokracije na glavo, ampak nazaj na noge, nazaj na izvirne temelje.

Ustava in dan (slovenske) zemlje

Ustava Republike Slovenije določa "pridobivanja in uživanja lastnine" tako, da je "zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija." (Ustava RS, 67. člen) Lastnini so torej pripisani trije atributi. Zakonodajalec jih imenuje funkcije, kar v osnovi pomeni, da so dinamične in naj bi načeloma služile človeku, konkretno lastniku. Prvi dve sta tudi jasno antropocentrični in utilitaristični, in imata v zavesti zahodne civilizacije že večstoletno tradicijo. Gospodarska funkcija pretežno pomeni možnost izdelave in izmenjave izdelkov. Socialna se nanaša na samo bivanje človeka v prostoru in času, odnose v družbi in nematerialne vidike uživanje lastnine. Ob obeh je vsem deležnikom jasno, da je smisel lastnine služiti napredku in blaginji človeka.

Opredelitev ekološke funkcije ni tako jasna, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je očitno, da so jo pripravljalci slovenske ustave želeli postaviti vzporedno z gospodarsko in družbeno, in s tem slovenski naravi dati pomembno pravno mesto – morda celo nekoliko ekocentrično, in čeprav se s Pličaničem (... je edini okoljsko teoretični pravnik zadnjič svojo stroko znanstveno boravnaval 2003? ...) lahko strinjamo, da je v zahodnih pravnih sistemih ekološka funkcija redko tako napredno izražena kot v slovenski Ustavi, se pogosto kaže, da se lastniki s to pravico uživanja lastnine srečujejo na drugačen način. Mnogim gospodarskim subjektom predstavlja neposredno oviro pri načrtovanju in izvajanju svojih pridobitnih zamisli, v družbenem smislu pa ekološko funkcijo toleriramo le do tiste mere, do katere neposredno služi človekovemu ugodju. Vseeno se družbi obstaja in se krepi ozaveščenost, da imajo narava in njene ekološke funkcije določeno vrednost, zaradi katere jih je smiselno varovati in ohranjati ne le po principih antropocentrizma, torej za preživetje človeka, ampak celostno. 

Po mednarodnih merilih se Slovenija na področju pravnega varovanja narave uvršča v svetovni vrh (Slika). Razlogov je gotovo več. Morda gre za domovinski čut in pregovorno tisočletno navezanost naroda na prepišno območje med Alpami in Jadranom? Morda gre za izgovor, ki ga lahko izrablja neuspešnost na mnogih gospodarskih področjih? Morda gre za obrambo pred razprodajo zemlje? Morda so razlog spretni in diplomatsko uspešni poklicni naravovarstveniki? Morda ima določen vpliv tudi zapisanost ekološke funkcije v Ustavo.

Vsekakor je očitno, da smo kot volilci iz mozaika zgoraj navedenih pomislekov zadosti tolerantni do usmeritev slovenske naravovarstvene politike. Lastnini velikega dela državnega ozemlja smo določili in dovoljujemo družbeno dogovorjena pravila. Pri javni ali družbeni lastnini je določanje režimov razumljivo, pri zasebni pa mora v ozadju obstajati vrednotenje, ki sisteme pridobivanja in menjave lastništva presega, ohranja pa uravnoteženo uživanje.

 

Slovenija velja po merilih Svetovne banke za eno najbolj uspešnih držav na področju pravnega varstva narave. Na drugem mestu smo po skupni varovani površini, takoj za Venezuelo, in po povečanju površine zavarovanih območij od leta 1990 (za 6,4x) , kjer je pred Slovenijo samo Bolgarija. (Podatki Svetovne banke, 2017; prosta uporaba).

Sintetska biologija - še en korak

V biologiji gre vse bolj očitno za težnjo k medsebojnosti posameznih poti, k razkrivanju odnosov med celotno hierarhijo reči, ki sodelujejo v življenjskih procesih, gre za celovitosti bitja in celovitosti odnosa med generacijami, in to na osnovi metod biologije, prav iste znanosti, ki je ob navdušenju nad genetiko zašla v redukcionizem in se skoraj nehala ukvarjati z življenjem kot takim. 

Dosedanje hipoteze o razvoju posameznika, vrste ali celotni evoluciji so bile nekako enosmerne: zaradi fizikalnih zakonov se snovi obnašajo na določen način. V okviru kemijskih zakonov snovi bolj ali manj naključno reagirajo med seboj. Iz fizikalnih in kemijskih zakonov je na nek način nastalo življenje, ki še naprej poteka po enakih principih. Življenjske oblike različnih organizmov, ki so se oblikovale tekom evolucije, se združujejo v ekosisteme, v katerih si snovi in energijo medsebojno in z neživo naravo krožno izmenjujejo. Sistem se zdi logičen in je zato tudi precej splošno uveljavljen. 

Vendar, če se vrnemo na eno od ključnih vprašanj: zakaj se določeni procesi v naravi dogajajo izključno v živih organizmih, se logika obrne na glavo. Živost torej omogoča določeno kemijo, in morda celo določene fizikalne značilnosti ali procese. Razširjena razlaga dedovanja in evolucije res ne prinaša končnega odgovora, vsekakor pa izrazito poudarja večstranske medsebojne vplive, v katerih niso vključene le fizikalnokemijske lastnosti sodelujočih genov, ampak v enaki meri nazaj vplivajo beljakovine, razmere v tkivih, organih in organizmih, celo vedenje in kulture, vsekakor pa okolje. Pri okolju pa se dejansko vrnemo na izvirni Darwinov nauk.

Koliko korakov do sintetske biologije?

V biologiji, v kateri je že pred desetletji takorekoč izginilo romantizirano ukvarjanje z rastlinami in živalmi, torej z osebki, vrstami in njihovo anatomijo, sta morda danes najbolj v ospredju molekularna genetika in ekologija, človeštvo pa neprestano zadeva tudi ob nekoliko skrivnostna vprašanja evolucije. 

Preštevanje dlačic na tretjem členku pajkove noge se umika avtomatizmu določanja dednega zapisa, taksonomija se od prerekanj o pomenu barv venčnih listov seli na raven razlik v genomu rastlinske celice. Posebno področje postaja bakteriologija, kjer se je dosedanje razlikovanje po obliki in nekaterih reakcijah pokazalo za povsem neustrezno, diverziteta bakterijskih vrst pa naeknrat pokazala kot nepregledna. Da ne govorim o glivah, arhejah, rikecijah, virusih in drugih – dobesedno o novih kraljestvih življenjskih oblik, ki smo jih dolej obravnavali le obrobno, kaže pa, da ključno vplivajo na naše življenje in tudi smrt.

Za biološke znanosti bi lahko rekli, da delujejo nekoliko drugače kot fizikalne ali kemijske. Pri slednjih dveh je namreč znanstvena objektivnost enostavnejša, prevladujoča metodološka značilnost ponovljivosti poskusov pa bistveno bolj uresničljiva. 

Biologija pa poleg naravnih objektov in procesov med njimi, obravnava tudi fenomen življenja in zadeva fenomen človeka, seveda kot objekta raziskav a hkrati tudi kot subjekta: konkretnega znanstvenika. Morda se prav zato zadnja destletja ne pojavlja le vse večja diferenciacija bioloških disciplin, ampak tudi nasprotna razmišljanja: vse močnejše znanstvene težnje po celoviti sintezi. Narava je ena in deluje kot celota.