Javni denar in znanje

Tujim vlagateljem je, zanimivo, kdorkoli že so in kamorkoli že vlagajo, vedno v interesu visoka dodana vrednost. Če vložijo v avtocesto, pobirajo vse viške, ozemlju objekta pa puščajo vso nesnago. Če vložijo v tovarno, se delavcem oddolžijo s plačilom. A vse, kar je več, odide. Če vložijo v znanje, so vlagatelji izključno upravičeni do celotne dodane vrednosti tega znanja.
In prav tega se ima Slovenija najbrž najbolj bati: tujega vlaganja v slovensko znanje. Namreč, spretnosti in veščine ter kakovostno znanje, kar ga je še ostalo, skokovito odhaja, in ne bo imelo nobene možnosti več vrniti se v domače kraje. Tisti, ki bodo ostali doma, bodo sicer morda dobivali plačo za vsakodnevno delo in to bo tudi vse. Kar pa se tiče dodane vrednosti, se bodo smeli le še s sklonjeno glavo nasmihatiob obiskih uspešnih strokovnjakov slovenskega rodu. Žal rod in poreklo pri dodani vrednosti v denarju ne velja prav dosti.

Delilci javnega denarja za znanje in veščine se ne zavedajo svoje odločilne vloge pri razvoju države in naroda, gospodarstva in družbe.

Dve plati javnega denarja

Upravljalci javnega denarja, večinoma so to državne ustanove, se ne zavedajo, da ima javni denar dve plati. Namreč ena je ta, da je v središču denar kot tak, druga je pa ta, da je v središču storitev ali izdelek, ki ga bodo državljani za ta denar dobili.
V času krize upravljalci javnega denarja vse bolj vidijo denar, in so hkrati vse bolj slepi za dejansko ustvarjeno - ali potrebno. Tu niso mišljene investicije v beton, s katerimi smo v Sloveniji v zadnjih letih nedvomno preveč vehementno in prepogosto brez potrebe trošili življenjske vire - torej ne tiste, ki jim vrednost ob zaključku vlaganja začne upadati. Govorimo o investicijah, ki začenjajo dajati dodano vrednost v trenuku, ko se prenehajo, na primer preventivno zdravstvo, izobraževanje, vlaganje v splošno razgledanost in znanje, temeljito širjenje kulturnih, okoljskih, ekonomskih in vsakršnih obzorij.
Če upravljalec gleda zgolj in samo na kupček denarja, ki mu povrh še neizprosno kopni pred očmi, nima nobenega notranjega smisla več za vsebine, ki bi jih s tem kupčkom lahko pridobil za osnovni namen države: službo ljudem.
Najbolj čisto je očitno z lopato metati denar v beton.

Martin Buber in odnos človeka z naravo

Filozof dialoga, Martin Buber, je s svojimi deli o odnosih bistveno posegel v način dojemanja sveta. V svojem delu Jaz in Ti je prenesel težo miselnega toka dojemanja Jaz‑a in Ti‑ja na tisto, kar je vmes, torej na odnos. Naredi celo korak dlje, v refleskijo obravnavanega pojava: iz odnosa se vrne nazaj na predmet, ki je v tem primeru Jaz. In ta Jaz sam na sebi ne obstaja več, ampak obstaja le dvojnost Jaza, ki pa izhaja iz odnosa: prvi kot Jaz temeljne besede jaz‑ti, in drugi kot Jaz temeljne besede jaz‑ono.

Čeprav se Buber v svojih razpravah pretežno posveča odnosu med ljudmi, mu odnos človek–narava ni tuj. Ko kategorizira območja, v katerih se vzpostavlja svet odnosa, ga omenja kot prvo raven. Neposredno pravi: „Življenje z naravo. Ta odnos tone v mrak in je pod govorno ravnijo. Bitja se gibljejo proti nam, a ne zmorejo priti do nas, in ko jih ogovarjamo s ti, se naše besede zataknejo na pragu govora.” Nekoliko kasneje, ko se „zazre v drevo”, (potencialni) odnos človeka do narave nakaže v različnih načinih dojemanja: pojavnosti, funkciji, vzročnosti in nominalnosti, vendar tako, da te načine preseže s ponovnim obratom. Namreč, v celovitosti odnosa do drevesa, ki ponazarja naravo, nisem več jaz tisti, ki dojemam, ampak „se zgodi – po volji in milosti hkrati – da sem zaobjet v odnos”.

Buber strogo ostaja na strani človeka in ubesedenega sveta. Sluti sicer, da obstaja možnost obojestranskosti in vzajemnosti odnosa, vendar ga, morda v zavednju šibkosti naravoslovnega znanja, gotovo pa iz strahospoštovanja do neznanega ali nerazpoznavnega v naravi, ne razvije. Vsekakor pa naravi priznava njeno njenost in njeno dejanskost.

Buber, M., 1923, Ich und Du, slovenski prevod Janez Zupet, 1982, v Princip dialoga / Dialoški princip; Ljubljana : Društvo izdajateljev časnika 2000, ponatis 1999.

Odnos v ogledalu

Obstajajo ljudje, ki takoj, kjerkoli se pojavijo, prevzamejo vlogo spodbujevalca dobrega, predvsem pa vsega, kar je lastno človeku ali skupini, ki jo srečajo. Mnogim to ni všeč, ker je za tak odnos potrebna pripravljenost in rahla razkritost. 

Tak odnos je najprej ogledalo: kaj sogovornik je, koliko je sposoben, koliko doumeva, koliko verjame. To pa so izhodišča za nadaljevanje dela, pogoji za spodbujeno delo za multiplikacija dobrega. 

Tudi izhodišče za nadaljevanje odnosa. Vendar, če se odnos ustavi ob pogledu v takšnem ogledalo, ga skoraj ni mogoče nadaljevati. Še huje je, če začetek takšnega odnosa spodbudi razbitje ogledala.

Novinar kot izkoriščani najemnik

Objektivnost medijev je v kriznih časih vedno vprašljiva. V demokraciji zahodnega tipa še posebej. Namreč, če hočeš kot medij obstati, se moraš prilagajati večini, zmagovalcem. Novica ne sme biti takšna, da bi objektivno govorila o objektu, ampak se mora subjektivno prilagoditi objektu. Hkrati si moraš kot medij pustiti ravno dovolj maneverskega prostora, da v primeru političnega obrata

Navidezno znanstveni članki

Način pisanja v znanosti se skozi stoletja precej spreminja. Če primerjamo besedila Aristotela, Kopernika, Kanta, Darwina ali današnje naravoslovne revije - vsaj najbolj razširjene in splošno uveljavljeni Science in Nature, bomo hitro opazili razlike v načinu podajanja snovi.

Nazajništvo in naprejništvo

Ljudje se po načinu povezovanja mišljenja in dejanj delijo na dve skupini.

Nazajnik ali nazajnica
zjutraj vstane po prespani noči

Politika kakovosti

Nestrpno pričakujemo, da bodo javne osebe, ki so na svoje položaje tako ali drugače izvoljene, torej vodilni korporacijski gospodarstveniki, politiki in parapolitiki, težo svojih analiz, govorov, razmišljanj in načrtov preusmerili iz prevladujoče kvantitete v prevladujočo kvaliteto.

Statistika, analiza in razumevanje

Obstajajo ljudje, pogosto na vodilnih položajih, ki se pri svojem delu in pri komunikaciji z javnostjo stalno sklicujejo na strokovna mnenja, znanstvene analize ali statistične prikaze. To je prav, in verjetno takšne podlage v podjetju ali ustanovi res obstajajo. Značilno za takšno skicevanje je le, da je do sogovornika izjemno ultimativno. Poslušalec dobesedno umolkne. "Znanost, stroka, statistika, analize ..., bo že držalo", si misli.

Odločitve v kriznem času (poskus prvomajske budnice)

Krizni časi se običajna stalnica življenja. Večini ljudi se celo zdi, da so stalno v krizi, in da je stalno kriza. Vendar ni tako. Stalno je lahko le naše krizno razpoloženje, ki je predvsem odvisno od razcepljenosti med željami in dejanskostjo.
V času, ko človek neprestano misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema, ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo, takrat kriza res lahko postane neprenehna življenjska stalnica. V bistvu generira samo sebe.

(5 del) Mala razprava o upravnem naravovarstvu ob dnevu Zemlje

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 5)

Mala razprava o upravnem naravovarstvu
 

Hitro razvijajoče se institucionalno naravovarstvo je upravičen odgovor na nova spoznanja o naravi in človekovih vplivih nanjo. V današnji družbi od vseh naravovarstvenih dejavnosti najbolj izstopa kot stroka, ki je podprta s političnimi odločitvami. Predpisi na različnih ravneh neposredno zadevajo vse državljane Zahoda, s prodorom te civilizacije in načina mišljenja v druge predele pa postajajo merilo vsega sveta. Res je sicer, da so ti predpisi večinoma naravnani na človekovo bližnjo naravo, ki ji rečemo tudi človekovo okolje (in gre potem za okoljevarstvo in antropocentrizem), vendar ne moremo zanikati, da nimajo vsaj nekaj pozitivnega učinka tudi za naravo kot tako, torej na tisto večinsko naravo, ki je od človeka neodvisna.

(3. del) Mala razprava o naravoslovju za naravovarstvo ob dnevu Zemlje

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 3)

Mala razprava o naravoslovju za naravovarstvo

Spopadi teorij namesto spopada dejstev

Naravoslovje, predvsem znanosti, ki se ukvarjajo z živimi bitji, so v prvi polovici prejšnjega stoletja doživele silovit preobrat. Zaradi vse bolj prevladujočega spoznanja, da je narava enostavno preobsežna, da bi ji človek kadarkoli prišel do konca, in da so vsi naravni procesi dejansko relativni, so znanstveniki dotedanje izključno ukvarjanje z dejstvi, opaženimi v naravi, zamenjali z novimi pristopi: modeliranjem in statistiko. Na mesto spopada dejstev so v naravoslovje stopili spopadi teorij.

Vsakodnevna življenjska praksa in

(4. del) Mala razprava o naravovarstveni etiki za naravovarstvo

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 4)

Mala razprava o naravovarstveni etiki

Koraki naravovarstvene etike

Naravovarstvena etika skuša postati nekakšna nadgradnja donedavno izključno humane oziroma družbene etike¹. To pomeni, da naj bi po principu vsebinske širitve etične obravnave posameznih skupin ljudi skozi razvoj družbenih ureditev na Zahodu (za moškim pravice postopno dobi ženska, sužnji, otroci ...), sčasoma etiko razširili na druga živa bitja in ekosisteme. Ob tem se porajajo mnoge dileme, ki izhajajo predvsem iz dejstva, da je tako razširjena etika v samem bistvu, to je v odnosu, popolnoma drugačna. Če je odnos v humani etiki v veliki večini primerov vsaj potencialno enakovredno obojestranski (ker gre za odnos med ljudmi oziroma osebami, ne glede na njihovo mentalno stanje), gre pri razširjeni etiki za enostransko etiko. Človek se je namreč v svojem razvoju tako oddaljil od drugih živih bitij, da z njimi ne more vzpostavljati takšne stopnje mentalnega ali čustvenega dialoga, ki bi predstavljala vzajemni odnos. Drug razlog, zaradi katerega je širitev etike otežena, je očitek, da je nova etika dejansko uperjena proti človeku, proti humanosti. Ker sta tudi naravovarstvenik in naravovarstveni etik pripadnika človeške vrste, je seveda popolna objektivnost že v načelu izključena.

(2. del) Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu

Kratek pogled v preteklost
Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 2

Naravovarstvo kot civilizacijski pojav
Naravovarstvo je relativno mlada dejavnost. Čeprav se človek verjetno že skozi vso zgodovino civilizacij zaveda soodvisnoti z naravo, bi za izvor njenih začetkov v današnji obliki lahko šteli evropsko renesanso. Takrat se znanost začne razvijati v različne discipline, posamezni filozofi¹ pa se že analitnično ukvarjajo z odnosom človeka do narave. Kot oblikovana ideja naravovarstvo obstaja šele dobro stoletje², kot samostojna organizirana dejavnost pa le nekaj desetletij³. Narava prežema celotno življenje človeštva, če to hočemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne. V bistvu gre za preživetje človeka kot vrste. Naša bivanjska odvisnost od narave je popolna. Zato se človek ne more ubežati dejstvu, da je naravo potrebno varovati. Osnovni predmet dejavnosti naravovarstva sta na eni strani narava, ki človeka v celoti zaobsega, in na drugi človekovi vplivi na naravo.

(1. del) Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - ključni problem

Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 1


Ključni problem

Od 70-tih let preteklega stoletja se v povezavi z dejavnostjo naravovarstva pričnejo oblikovati tri usmeritve: naravoslovna, upravna in etična. Naravoslovje nam daje odgovor na vprašanje kaj varujemo, uprava se ukvarja z vprašanjem kako varujemo, etika v najširšem smislu nam odgovarja zakaj ali čemu varujemo naravo. Kljub manjšim notranjim nasprotjem

Od ozaveščanja do osmišljanja naravovarstva

Ozaveščanje je zelo zanimiva beseda, ki si jo je predvsem naravovarstvo v slovenskem prostoru privzelo za poimenovanje komunikacije, predvsem enosmerne komunikacije. Nekdaj se je na tem mestu uporabljala beseda "izobraževati", pa se je zdela preveč tehnična. Sledila je "osvestiti", a je imela morda preveč pridiha drugih slovanskih jezikov in je v svoji "naravni negaciji" hotela biti "onesvestiti".
Skratka ozavestiti v dovršniku ali ozaveščati v nedovršniku naj bi

Kaj pa, če ne znajo?

Človek se sprašuje, na primer,

ko ekonomisti rešujejo državno blagajno - kaj pa, če ne znajo
ko okoljevarstveniki rešujejo ekološko krizo - kaj pa, če ne znajo
ko zdravniki rešujejo krizo v zdravstvu - kaj pa, če ne znajo

Je obrnjeni urbanizem naturalizem?

Preveč pogosto smo razočarani, ko ob povratku v kakšno naravno območje, v katerem smo nekdaj uživali ptičje petje, čisto vodo in lepe poglede, spoznamo, da je bilo žrtvovano za kratkoročen razvoj. Sprašujemo se, če

EU traktorji in pločniki po 2014

Proračunsko obdobje EU se zaključuje, prihaja novo.
Doslej je bilo enostavno: če je denar ostajal, smo ga porabili za nekaj vagonov enormno prevelikih traktorjev, ki smo jih radodarno poklonili od širokih gum utrujeni in v solzah opevani slovenski kmečki zemlji.
Če je denar še ostajal, smo vedeli kako: imeli smo svoja, velika gradbena podjetja, ki so kot za šalo uspela zamešati nepredstavljive količine betona in jih vložiti v množico sedanjih hiš strahov, ali avtocest, po katerih se peljemo na zeleni oddih in sonaravno rekreacijo, ali na kremšnito.

Danes evropsko kmetijstvo postaja vse bolj nekonkurenčno. In z njim veletraktorji. Danes tako rekoč nimamo gradbenih podjetij, ki bi bila sposobna na hitro izpolniti visokoocenjeno pogodbo.

Morda pa od 2014 naprej ne bomo potrebovali denarja iz EU? Nmer, ali kdo ve, kaj to pomeni vlagati v ljudi?

Mar kdo verjame, da bodo tisti ljudje, ki so

avtocesto do trim steze
in
pločnik skozi vas brez otrok
in
stanovanjske bloke brez prebivalcev
in
neskončne količine prospektov za nikogaršnje turiste
in
gozdove usmerjevalnih tablic vsepovsod po naravi
in
še in še,

razumeli kot vložek v razvoj, naenkrat razumeli, da je bistvo razvoja v prihodnosti.

Dobro jutro EU 2014 partnerji

Bistvo EU proračuna v letu 2013 za Slovenijo seveda ni, kako bomo izkoristili še ta (sicer kar velik) ostanek sredstev. Bistvo je, kako se bomo pripravili na proračunsko obdobje, ki se začne 1.1.2014.

Čas neusmiljeno teče in proračun EU je trg denarja, na katerem je treba biti