Svetovna demokracija (?)

Pri zadevah svetovnih razsežnosti demokracija zahodnega tipa ne more delovati. Odnos človek-narava je univerzalen, presegaja raven posameznika, ožjega območja ali kulturno-zgodovinskega ozadja. Odločanje v vseh svetovnih mednarodnih organizacijah pa temelji na principih enega tipa demokracije. Vsem ostalim kulturam je zato nujno vsiljena. Tudi znotraj zahodne družbe, kjer bi po demokratičnih principih morda še lahko urejali odnos med človekom in naravo, se pojavlja veliko čisto praktičnih in proceduralnih problemov, zaradi katerih se odnos človek – narava kakovostno ne izboljšuje[1]. Ali je upravljanje z naravo sploh mogoče s pomočjo politike, in demokratično? Koliko globalnih problemov rešijo podpisi državnikov – je to sploh merljivo? Ob poglabljanju v ta vprašanja vse bolj spoznavamo, da je odnos človek-narava družbeni pojav, ki je bliže etiki kot pravu ali politiki. Ob tem se lahko samo še vprašamo, kaj pomeni demokracija pri etiki?

---

[1] Za izhodišče razmišljanju si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Kaj naj se upošteva: vsaka država en glas? Naj bo teža glasu odvisna odštevilo prebivalcev? Kaj pa bruto domači prihodek ali morda celo višina članarine v mednarodni organizaciji? Kakor kje, pomislimo. Pri jeziku vsaka država. Morda. Kaj pa če je v državi več jezikov? Kaj pa če država zatira manjšine? Kaj pa če ima veliko držav isti jezik? Južna Amerika, na primer. Kdo naj torej odloča o naravi, s kakšno demokracijo? Katere zadeve so globalne, katere lokalne? Kateri procesi imajo tako imenovan učinek metulja*?

Pravičnost

Pravičnost je vrlina, ki ne more biti drugačna kot dobra. Je nekakšna nujna spremljevalka drugih temeljnih človekovih vrlin, ki so dobre le v primeru, če so tudi pravične.[1] Na primer zmernost, pogum in preudarnost: če niso tudi pravične, niso zares vrline, so le trpinčenje, junačenje in dlakocepstvo. Celo za ljubezen, ki jo človeštvo smatra za največjo vrlino, bi lahko rekli, da ni ljubezen, če ni pravična. Zato je pravičnost popolna vrlina.[2] Pravičnost je od znotraj, velja v vse stani, do vsega okolja in tudi do sebe.

---

[1] Kant (1785) trdi, na ni nič v osnovi dobro, razen dobra volja. Govori o dobri volji kot vrlini, ki šele naredi darove duha ali lastnosti značaja za dobre. Prav podobno je s pravičnostjo. Dobra volja je izključno, pravičnost pa delno predmet človekove odločitve in dinamičnega vztrajanja pri tej odločitvi.

[2] Aristotel v Nikomahovi etiki (~230 pr.Kr/1974, V.knjiga, 3.poglavje) pravičnost označi za popolno vrlino, ki se odraža le v odnosu do bližnjega. Njegova opredelitev pravičnosti je blizu legalnosti in se pretežno nanaša na pravno urejene odnose v družbi. Aristotel je bil Platonov učenec.

Univerzalnost pravičnosti

Pravičnost je univerzalni prav, ni vezana na kulturo in zgodovino. To ni le legalnost, niti enakost, niti zgolj pravilnost. Različne kulture pravičnost opisujejo na različne načine. Evroameriški svet jo filozofsko razlaga, slovanski svet Vzhodne Evrope jo izrazi v leposlovni literaturi[1], še dalje na Vzhodu ima spet drugačno pojavnost, ki je iz Zahodne paradigme pravzaprav ne moremo neposredno doumeti.

Pravičnosti ne moremo razporediti na stopnje: obstaja ali ne obstaja.

---

[1] Pesniki in pisatelji, ki so pisali tako imenovano psihološko, družbeno ali filozofsko literaturo, denimo Tolstoj, Dostojevski, Puškin in drugi.

Uravnoteženost pravic narave

Pravic narave na biološkem nivoju življenja nikoli ne povezujemo z bitji, pretežno mikroorganizmi, ki so prav tako v človekovi okolici ali celo v človeku, in mu povzročajo neugodje, bolezen ali smrt. Prav nasprotno. S pravnimi sistemi s področja zdravstva smo jih določili za sovražnike.[1] To  je pravica izključno v pomenu pravičnosti kot legalnosti. To je v bistvu jasno izražena krivica do tega dela narave.

---

[1] Ob tej temi si vrednote odnosa človeka do narave le navidezno nasprotujejo z vredotami humane bioetike in usmiljenja. V praksi si vsekakor ne moremo predstavljati, da bi se odpovedali zdravju. Vendar, pomislimo na razmerje med kurativno industrijo ali popularizacijo zdravstvenih pripomočkov na eni strani in usmerjanje ljudi k dejanskemu zdravju oziroma preventivi. Lahko ugotovimo, da je prizadevanje za uravnotežena kroženja v naravi in vnovično iskanje človekovega mesta v tem kroženju pravzaprav temeljna preventiva za ohranjanje človeka kot posameznika in vrste.

Neupoštevanje nezaznanega

Huda zmota neupoštevanja nezaznanega lahko pripelje do napačnih odločitev, ki na primer v ekonomiji lahko privede do propada podjetja, v evolucijskem razvoju pa do propada populacije. Morda je takšnih primerov, ko zadeva propade zaradi nezaznanega bistveno več kot tistih, ki svojo pot zaključijo zaradi razlogov, ki so zaznani in zaznavni. Razloge običajno iščemo v zaznavni sferi, torej imamo relativno malo možnosti, da razloge res ugotovimo in v prihodnje preprečimo podobne dogodke.

Gostota vesolja

Snov je na subatomarni ravni neverjetno redka. Razdalja med atomskim jedrom in elektronom je enormna: če bi bilo jedro vodikovega atoma veliko kot pomaranča in bi se nahajalo v Ljubljani, bi elektron v primerljivi velikosti konice bucike krožil nekje v Londonu. Vmes pa ni nobene snovi. In vendar sta ta objekta med seboj v odnosu, v zemeljskih razmerah skoraj nerazdružljivo povezana. Ta praznina, v kateri je odnosa za „1000 kilometrov”, objekta pa sta zaradi majhnosti tako rekoč neopazna, je za nas oprijemljiva.

"Skladno s predpisi"

Delamo "v skladu s predpisi", je pogost izgovor, ki že sam na sebi kaže, da se človek zaveda, da ni nujno, da je vse prav in pravično, kar je ali ni naredil, je pa v skadu z veljavnim pravom, čeprav zelo sveže dogovorjenim. Če je takšna izjava še kolikortoliko upravičena v primeru, da se oškodovana stranka lahko brani z istim ali podobnim sistemom prava, pa nastane problem, če nasprotna stranka ne uporablja tega prava, če torej uporablja ali razume na primer naravno pravo, ki je praviloma bliže vesti – ali še več, če sploh ni subjekt v nobenem pravnem procesu ali sistemu.[1]

---

[1] V pravu so mnenja glede statusa narave kot stranke v pravnih postopkih deljena. V primitivnih pravnih sistemih vsekakor ne more biti pravni subjekt. V naprednih pravnih sistemih, kjer stranko lahko zastopa zastopnik, je to načelno možno, oziroma je mogoče vzpostaviti vzporednico z načelom, da se »šibki« ne morejo braniti sami in torej sodišče izbere ali določi zagovornika. Živalske pravde so znane že iz 16. stoletja (Menabrea, 1846). Vprašljiv pa je dialog med »stranko« in zastopnikom.

Kakovostna starost

Starejšim, iz javnega življenje vse bolj umikajoči generaciji, ljudem, ki jih le ob nedeljskih jutrih srečuješ po skoraj izpraznjenih mestnih ulicah, tistim, ki se umikajo za rahlo odstrte zavese hiš, ki so jih pridobili s trudom svoje in prejšnjih generacij, posameznikom, ki v prevelikih sobanah grenijo ob želji videti svoje potomce, in še onim, ki zgolj samo še čakajo. Vsem tem, velik vprašaj.

Medicina in farmacija sta izpolnili stoletja tlečo željo po dolgem življenju. Družba z medgeneracijsko solidarnostjo omogoča bistveno bolj zanesljivo preskrbljenost kot nekdaj. Celo domovi počitka so postali vsestransko prijazni.


Si upam stopiti pred samega sebe in svojo starost uporabiti za to, čemur je namenjena? Naj se kot otrok šele na stara leta vzgajam? Naj se kot mladostnik učim in spoznavam svet? Naj skušam konkurirati srednjeletnikom v njihovi aktivnosti in ustvarjalni moči? Mar ni starost namenjena zbiranju in posredovanju izkušenj?

Zakaj toliko starejšim ljudem postane uresničena želja po dolgem življenju le obupna čakalnica? Je šibka kakovost življenja določene generacije posledica izbire napačne družbene vloge?