Dolg do narave

Kljub temu, da sta neposredna občutljivost organizmov in smotrnost narave dejansko samolastni moralni vrednoti, in je antropocentrizem mogoče na tej podlagi presegati, je dejstvo, da naravi ne moremo pripisati moralne ali absolutne samolastne vrednosti. Kot vrednota za človeka obstaja zaradi uporabne, estetske in domovinske vrednosti ali vrednosti v smislu netranscendentne svetosti. Naravi ničesar ne dolgujemo.

Zmagovalec zmaga

V družbenopolitičnih procesih volilci očitno ne sledijo vsebini ampak hodijo za zmagovalci. Kdor ljudi
prepriča, da je zmagovalec še preden resnično zmaga, mu je zmaga zagotovljena.

Zamenjava sogovornika s podobo

Veliko gorja na svetu naredi komunikacija, v kateri sogovornika zamenjamo za svojo podobo o sogovorniku.

Bone voluntatis

Pot za razvoj osebnih talentov je bone voluntatis. Preprost prevajalec bi ta izraz poslovenil dobra volja, a zgodovina kaže na globlji smisel. Najprej: nikakor ne gre za dobrovoljčke. Potem ne gre za trdnost ali celo trdost volje. Niti ne gre za pasivno voljnost. Bistvo bone voluntatis je prostovoljna dejavna svoboda. Odpreti oči in ušesa in prisluhniti svetu, osvoboditi se podob o znanju in neznanju, podob o uspešnem ali strašnem, podob o dobrem in zlu, podob o vsem.

Posameznik razvija tuje talente

Učenje v informacijski dobi je postalo surovo tekmovanje. Kdo bo boljši. Kdo bo uspešnejši. Gotovo je, da so nekateri bolj talentirani kot drugi. Vendar smo to dejstvo zlorabili. Manjka namreč dodatek, da je vsak človek talentiran za kakšno področje in v prav zadostni meri lahko prispeva k svojemu in skupnemu razvoju. Le odkriti ga mora. Žal mnogi trmasto razvijajo talente, ki niso njihovi, talente, ki jih občudujejo na lastnih podobah o drugih. Tako uničujejo sebe in bližnjo okolico. Prej ali slej propadejo, ostanejo pa tudi žrtve in zgledi. Negativni zgledi.

Pogovo s podobo

Ljudje si v času informatike vse bolj čudno razlagamo nekatere popolnoma vsakdanje stvari. Zdi se, kot da si hočemo življenje zaplesti in kot da ne maramo preprostosti. Tekma z drugimi se zdi nujna, a hkrati brez upa zmage, saj se stalno zavedamo, da so drugi boljši. Pravzaprav se ne zavedamo, ampak zaradi pomanjkanja prave komunikacije vzpostavljamo zavedanje z lastnimi podobami o uspešnih drugih, namesto da bi vzpostavljali stike z običajnimi drugimi. In te podobe o drugih so v naših očeh uspešne. Stvar gre celo tako daleč, da mnogi, predvsem javne osebe, ta komunikacijski negativizem s pridom izkoriščajo: o sebi ustvarijo famo odličnosti, uspešnosti, sreče.

Svoboda

Bistvo svobodnega urnika je, da dejansko delaš več kot je nujno.

Odnosi kot osnovni gradnik sveta

Kaj, če osnovni gradnik sveta¹ niso stvari². Niso atomi³ ali njihovi sestavni deli, niso zemlja in ogenj in zrak in voda, ne minerali ali rastline ali živali, niti niso planeti in osončja, galaksije ali vesolja. Kaj če so osnovni gradniki sveta odnosi? In so potem reči, ki jih razumemo kot stvari ali pojme, le tisto, kar je vmes, med odnosi? Vsaka stvar, ki je obstajala, obstaja ali morda obstaja, je namreč kot prvina možna samo v odnosu do druge stvari. Če bi stvar obstajala sama na sebi in samostojno, brez kakršnegakoli odnosa do drugih stvari, bi bil to nesmisel obstajanja kot takšnega. Nihče ne bi vedel zanjo. Sama od sebe in za sebe se tudi ne bi spreminjala.

Kaj, če je tudi obstoj pojmov in celo obstoj duha⁴ samega na sebi enak nesmisel bivanja kot takšnega. Brez odnosa se namreč pojem ali duh, vsaj navidezno, lahko menifestira zgolj znotraj posameznikove misli. Misel pa je v človekovem svetu pravzaprav edini pojav, za katerega kot posameznik trdno vem, da obstaja. Vse ostalo je, kot samo na sebi, lahko zgolj interpretacija znotraj mojih misli. Kot objektivni obstoj in bivanje pa je tudi nematerialni svet smiselen zgolj v odnosu.

Nas ta dejstva ne navedejo k ideji, da so odnosi bolj osnovna in zato trdnejša prvina sveta kot stvari? Ali pa vsaj toliko trdna, kot so stvari? Ali smemo pomisliti, da nam je ukvarjanje s stvarmi, vključno z materialnimi in z duhovnimi, zameglilo pogled na nekaj, kar je večje, kar bolj odločilno vpliva na sedanje in prihodnje življenje? Je preveč smela misel, da tako imenovani jasnovidci vidijo dlje zato, ker namesto gledanja na reči ter njihove lastnosti in spremembe, gledajo odnose, in jim je zaradi vztrajnostne dinamike odnosov, ki je morda večja od vztrajnosti reči, prihodnost prav teh reči bolj jasno vidna? Ali si lahko z usmerjanjem večje pozornosti do odnosov povečamo kakovost življenja? Na primer v odnose med človekom in naravo in tako stopimo na pot brez okoljske krize?

-----------

1 Svet – pojem je uporabljen v najširšem smislu besede, torej svet, sestavljen iz gradnikov, prvin ali rečí (to troje smatram za sinonime), ki so človeku znane ali neznane. V okviru paradigme dualizma, rečí na svetu delimo na duhovne (duh, razum, misel ...) in materialne (stvari).

2 Stvari so mišljene tiste prvine, ki jih človek zaznava kot predmete ali energijo in imajo lastnosti, ki so fizično merljive

3 Atom – iz grščine nedeljiv. Vendar je današnja znanost prišla do ugotovitve, da je sestavljen iz mnogih delcev, ki se združujejo glede na naboj.

4 Duh – v pomenu vsi pojavi, ki očitno obstajajo, pa niso neposredno merljivi s fizikalnimi meritvami. Uporaba besede duh je tu izključno vezana na človeka in njegovo zavest ter na človeštvo in človeško zavest. Gre za umske in tudi čustvene procese, ki so po mnenju materialistov vezani na nevronske procese v človekovem telesu (pretežno v možganih), po mnenju idealistov pa imajo izvor v neki višji obliki duha (metafizika). Duh (ne glede na izvor oziorma razlog) ima bistveno drugačne lastnosti od merljivega fizikalnega sveta, predvsem ni vezan na prostor in čas. Npr. misel, kot nekašen derivat duha se prenaša med generacijami skozi tisočletja; z mislijo lahko v trenutku odidemo na zelo oddaljen kraj, ipd.

Volitve

Človek, ki se da izvoliti na vodilno mesto običajno nima želje po vodenju ampak zgolj po dosežku, da
je vodja. Ideali, na podlagi katerih je pridobil podpornike, splahnijo takoj po izvolitvi.

Izvoljeni vodja se mora oddolžiti podpornikom, ki so ga za vodjo naredili. Žal je cena oddolžitve praviloma večja od vodenja samega.

Družbo dejansko vodijo družbeni korektorji. To so ljudje, ki niso zainteresirani za kakršnakoli
formalna vodilna mesta. Njihova beseda je preprosta in konkretna. S tehtno besedo se oglasijo, ko
tisti, ki so formalno vodilni, napravijo kakšno neumnost. Njihova beseda velja za naprej, kar razberejo predvsem tisti, ki so prej neumnost povzročili. Razumejo pa vsi.

Formalne voditelje hitro obvlada sindrom zapoznele reakcije. Najprej nekaj storijo, potem pa, ko jih
drugi opozorijo, razmišljajo o storjenem dejanju.

Največja težava formalnih vodij je pomanjkanje idej. Pred izvolitvijo računajo na ideje, ki jih imajo bodoči podrejeni. Sposobnosti bodočih podrejenih, ki imajo ideje, so žal bistveno drugačne kot sposobnosti bodočih vodilnih. Ustvarjalno ozračje je možno le med ljudmi, ki imajo različne sposobnosti na približno enaki ravni.

Absurd sonaravnega turizma

Tipičen primer ponarejenega idealizma trajnostnega razvoja je gospodarska panoga sonaravni turizem. Formula tega tipa turizma je preprosta in je združena v stavku: »Uživajmo v neokrnjeni naravi«. 

Ne glede na to, da so bili naravni procesi doslej močnejši od vsake civilizacije, da največkrat nihče ne vodi turistov v zares neokrnjeno naravo, ker je ta neznana in zato nevarna, in da gre najpogosteje zgolj za tržno potezo, je absurdna miselnost jasna.

»Uživajte v neokrnjeni naravi. Ko boste odšli, bo že okrnjena«.