3. avg. 2013

Prazni prazniki in njihove proslave

Ob organizaciji državnih, verskih, spominskih in drugih javnih slavij se vse pogosteje zaplete (1). Eden bi rad to, drugi ono; nekdo se strinja s prisotnostjo teh vsebin ali oseb ali stvari, drugi mu nasprotujejo. Nekaterim ustreza ta dan, drugim drugi. Proslave postanejo gladiatorski poligon v zabavo gledalcev, ki namesto slavja in svetosti čutijo zadrego in tragiko. Včasih pa tudi jezo, s čemer v bistvu gledalci postanejo igralci v gladiatorskem boju.
Prazniki niso nepotrebni, saj človek v svoji celovitosti potrebuje nekaj čustvene hrane. Ampak kako jih poglobiti?

Rešitev proslav in slavij je zelo preprosta. Treba se je usmeriti na nekaj, kar nas presega. Na primer na umetnost. Državna proslava praznika, ki ga čutimo vsi državljani kot svojega, ne potrebuje popolnoma nobenih govorov, še manj govornikov. Zadostuje koncert z nadčasno vsebino, literarni večer z deli, ki se ukvarjajo z nadčasnim življenjem in ne puhličastim vsakdanjim gladiatorstvo. Ali ogled likovne razstave. Ali, nenazadnje, s športno tekmo.

Kaj menite?
(in ne recite, da zdaj ni praznikov ...)

1 Pravzaprav je verjetno korenina težave v tem, da praznikov sploh ne praznujemo, ampak jih vse bolj le "obeležujemo". Proslava je na predvečer, ali celo na zadnji petek pred prostim tednom, pri verskih obhajajo "zunanje slovesnosti". Na praznik smo potem lahko "prosti" - torej prosti praznika in praznovanja in torej polni samega sebe, v resnici pa "prazni".